Bog je. Novi knez tudi

Potem ko so v najtežji skupini mundiala doživeli kar tri poraze in se kot četrti, za Španijo, Francijo in Brazilijo, uvrstili v osmino finala, so si le redki upali napovedati, da bomo Srbe gledali v polfinalu, toda z dvema fantastičnima predstavama so tja popolnoma zasluženo prišli.

Pred začetkom svetovnega prvenstva se je srbski selektor Aleksandar 'Saša' Đorđević spoprijemal z ogromnimi težavami. Številne odpovedi in še številnejše poškodbe so izbrano vrsto tako zdesetkale, da je v Španijo pripotovala z nekaterimi košarkarji, ki bi si ob normalnem razpletu svetovno prvenstvo ogledali prek televizijskih sprejemnikov.

Kljub vsem nevšečnostim, ki so Srbe pestile pred začetkom – ne nazadnje sta ne povsem zdrava na prvenstvo prišla tudi prva zvezdnika, Nenad Krstić in Miloš Teodosić –, pa je Đorđević nenehno ponavljal, da so njegovi varovanci sposobni doseči dober rezultat.

"Srbska samozavest in nerealistične izjave," so si mislili eni, "z njim ni vse v najlepšem redu," so z glavo zmajevali drugi, tudi zmeraj optimistični srbski mediji so bili tokrat izjemno skeptični. A "Sale nacionale" je vnovič dokazal, da ima košarko v malem prstu in da je sposoben magične poteze, s katerimi je dolga leta navduševal na parketu, ponavljati tudi ob njem.

Dobro se je zavedal vseh pomanjkljivosti svoje ekipe, zato je največji poudarek dal čustveni povezanosti med igralci, na ponovnem ustvarjanju kulta reprezentance, ki je v zadnjih letih zašla v nepravo smer. Koliko stavi na homogenost moštva, je najbolje dokazal s tem, ko je iz priprav zaradi nediscipline odstranil Vladimirja Micova, ki bi tej ekipi Srbije s svojo individualno kakovostjo zagotovo prišel še kako prav. Namesto individualnosti se je Đorđević odločil za kolektivnost, za fanatično borbenost, ki pa jo je nadgradil s ščepcem mojstrstva.

Vlogo maestra in vodje je zaupal Milošu Teodosiću, košarkarju, ki je bil za takšno vlogo rojen. Ne samo zaradi slavnega imena – Miloš je v srbski zgodovini skorajda sveto ime, ki izraža junaštvo, trdnost, moč in ki so ga nosile velike osebe srbske zgodovine –, temveč predvsem zaradi njegove osebnosti. Miloš v veliki meri spominja na svojega soimenjaka Obrenovića, velikega srbskega kneza iz devetnajstega stoletja, ki se je, preden se je po smrti svojega polbrata Milana Obrenovića, pisal Teodorović. Naključje? Morda. Vseeno pa kot pribito drži, da je Srbija dobila novega kneza, ki je po svojih osebnih značilnostih zelo podoben svojemu predhodniku.

Je pameten, karizmatičen in predvsem neustrašen. Košarkarski genij, ki lahko na igrišču stori praktično vse, kar si zamisli. In v Španiji Teodosić na fantastičen način vodi svoje soborce v naskoku na medaljo, do uspeha, v katerega pred začetkom prvenstva ni verjel nihče razen Aleksandar Đorđević in njegovih dvanajst borcev.

BOGU NI VEČ IME BODIROGA
Seveda ni Teodosić edini, čigar individualna kakovost je na tem prvenstvu prišla do izraza. Drugi košarkar, ki je obnorel celotno Srbijo, je mladi, dvaindvajsetletni Bogdan Bogdanović. Košarka je bila v tem delu nekdanje skupne države zmeraj izjemno priljubljena, označena je bila celo kot "država košarke", srbske reprezentance pa so – podobno kot Litva – velike zbiralke medalj z največjih tekmovanj, navsezadnje so celo rekorderke po številu naslovov svetovnega prvaka.

Srbski navijači so zaradi vseh uspehov razumljivo zelo razvajeni, zato le stežka katerega igralca označijo za junaka, še veliko težje pa za kaj več. Zadnji košarkar, ki je bil v Srbiji zares oboževan, je bil Dejan Bodiroga, ki so mu nadeli oznako bog. "Imamo svoga boga, ime mu je Bodiroga," se je v njegovem času glasil slogan, ki pa zdaj počasi tone v pozabo. Košarkarski bog nič več ni Bodiroga, zdaj je ta naziv dobil njegov naslednik, odlični Bogdan Bogdanović, ki ima – kako prikladno – svoj novi vzdevek tako v imenu kot v priimku.

Resda je morda za takšno označbo še prehitro, a dvaindvajsetletnik, ki je bil letos izbran na naboru Phoenix Sunsa, naslednjo sezono pa bo preživel pri turškem velikanu Fenerbahčeju, je predvsem na zadnjih dveh tekmah dokazal, da gre za zares neverjetnega talenta z zares neverjetnim metom. Njegove trojke proti Grčiji in proti Braziliji so postale hit na spletu, v Srbiji pa je – kot rečeno – s svojimi igrami povzročil pravo evforijo.

ZANJE JE VSE SAMO IGRA
Seveda pa bi bilo nepošteno, če bi vse zasluge za dobre igre pripisali novemu srbskemu bogu in novemu srbskemu knezu. Nikakor nista Bogdanović in Teodosić edina, ki vlečeta reprezentančni voz naprej, v prvi vrsti moramo tu omeniti tudi na tem prvenstvu izvrstnega Miroslava Raduljico, zmeraj dobrega Nemanjo Bjelico, ogromen doprinos pa so dali tudi ostali košarkarji.

Največja moč srbske igre je namreč po zaslugi Đorđevića prav kolektivna igra, zaradi katere pride vsako tekmo v ospredje nekdo drug. Prav zaradi tega so Srbi izjemno nevarni, saj nasprotniki nikoli ne vedo, na koga se morajo osredotočiti v obrambi. Ob kolektivni igri pa ima Srbija veliko orožje tudi v neobremenjenosti. V skupinskem delu, ko je bila pod pritiskom, da mora v zelo težki skupini napredovati, je igrala veliko bolj zadržano in doživela tri poraze, v zaključnih bojih, ko se je znebila pritiska, pa je razbila najprej favorizirano Grčijo, ki do tekme s svojimi pravoslavnimi "brati" ni doživela niti enega poraza, nato pa še zelo solidno ekipo Brazilije, s katero je izgubila v predtekmovanju.

Neobremenjenost je v Srbih prebudila tisto najboljše, sproščeni so začeli košarko dojemati le kot igro in zdaj se na parketu v Madridu le še igrajo. Zdaj so začeli zadevati tudi nemogoče mete in zdaj so šele postali nevarni. Bo to dovolj tudi za zlato medaljo? Verjetno ne, po kakovosti zagotovo tja ne spadajo, toda … Srbi so do zdaj že neštetokrat dokazali, da imajo "jajca", da se ne bojijo nikogar, in ob zares čarobnem večeru – oziroma dveh – so se sposobni zavihteti tudi na vrh sveta.