Dva, ki izstopata, deset, ki niso razočarali

Spet se je izkazal, čeprav njegove ambicije niso bile potešene. Dvanajsterica, ki jo je imel v Španiji, ni bila optimalna, moral je sklepati kompromise. Odločil se je za malo visokih igralcev, večinoma je stavil na zunanjo linijo. Logično glede na izbor, logično je tudi, da se v njej skrivajo najboljši posamezniki izbrane vrste na prvenstvu. Zoran Dragić in Domen Lorbek sta pokazala največ, tisto, česar sta sposobna, za vse ostale velja, da niso bili na svoji optimalni ravni.

Jure Zdovc (4,0)

Že to, da postavlja tako visoke cilje, mu v startu prinaša tri točke. Praktično ves čas je dobro vodil tekme, tudi on pa nosi svoj delež odgovornosti za poraz z Litvo, ko ni prej vzel minute odmora in morda poskusil s Prepeličem ali Blažičem.

Zoran Dragić (4,5)

Verjetno naš najboljši košarkar na prvenstvu, dilema je morda le pri Lorbku. Bolje, kot je v napadu igral na tekmi z Mehiko, gre že težko. V obrambi je tako ali tako svoje tekmece vsakič gnal kot terier. Na široko si je odprl vrata lige NBA.

Domen Lorbek (4,5)

Če je imel Zdovc na Poljskem 2009 Erazma Lorbka, je imel tokrat Domna. Občudovanja vredno je, kako se vsako leto še izboljšuje, odličen je v obrambi, racionalen v napadu. Ne bi imeli pripomb, če ne bi bil akter dveh izgubljenih žog z Litvo.

Goran Dragić (3,5)

Vse bolj postaja tipični igralec NBA, ki se težje znajde v evropskem načinu igranja. Še vedno je bil statistično najboljši Slovenec, a jasno je, da to ni to. Ni bil pravi Gogi, ni bilo tistega žara, energije, forme oziroma vse to le občasno.

Jure Balažić (3,0)

Ko bi vsaj ena od tistih štirih trojk, ki jih je vrgel v zadnji četrtini tekme z Litvo, našla cilj, bi bil vtis še precej boljši. V metu izza črte 6,75 je res lahko pravi strup, igra pod košem pa je bolj šibka točka. Soliden, brez presežka.

Jaka Klobučar (3,0)

Na velikem tekmovanju je igral največ do zdaj, pustil nas je z mešanimi občutki. Sem in tja s prodori in obrambo pusti zelo dober vtis, spet drugič ga pokvari z izgubljenimi žogami. Vidi se, da ima kot organizator igre na tej ravni še težave.

Miha Zupan (3,0)

Še ena slovenska štirica/petica, ki je večkrat kot za dve vrgla za tri točke. Morda zgrešeno, na tekmi z Litvo, ki je bila njegova najboljša na prvenstvu, je za dve metal 5:6 – in zgrešil (prehitro vrženo) trojko malo pred koncem.

Klemen Prepelič (3,0)

Najboljše je prihranil za konec, na tekmi z ZDA ni zgrešil, zadel je trojko, dvojko in vse štiri proste mete. Namenjena mu je bila obrobna vloga, jasno, da zaradi obrambe, ki ni po selektorjevih željah. Zaradi napada pa bi morda lahko več igral.

Alen Omić (3,0)

Nazadnje je postal ljubljenec navijačev. A ne zaradi pokazanega na parketu, kljub napredku in občasnim prebliskom. To je še vedno mnogo manj, kot bi center take višine in moči moral dajati. In zgrešenih polaganj z Litvo ne moremo pozabiti.

Jaka Blažič (2,5)

Od enega tistih, ki so pri Boži Maljkoviću imeli že kar pomembno vlogo, je padel na raven »nosača vode«. Dobil je malo priložnosti, čeprav je prvo tekmo odigral zelo solidno. Prevelika želja ob redkem igranju je vse skupaj le še poslabšala.

Edo Murić (2,5)

Več smo pričakovali od novopečenega grobarja, ki pa se, kot še kdo, letos nekako ni dobro znašel v Zdovčevem sistemu, čeprav je v delu priprav že kazalo drugače. Na prvih dveh tekmah je še igral polovico dvoboja, potem vse manj. Precej neopazen.

Uroš Slokar (2,5)

Ni več tisti Slokar, ki se je velikokrat pomaknil na trojko in jo uspešno zadel, na celotnem prvenstvu je za tri vrgel le dvakrat (obakrat uspešno). Vse bolj je le še petica, za kar pa mu manjka kakšen kilogram. Ali drugače: ne tič ne miš.

Aleksej Nikolić (-)

Tako lepo, kot mu je bilo na tem prvenstvu, mu najbrž ne bo nikoli več. Skupaj je zbral le deset minut na treh tekmah, največ (4) na zadnji z ZDA, kar je premalo za oceno. Ni se mu uspelo vpisati med strelce. Bil je najglasnejši navijač.