Ria, Ria, Ungaria, je v Velenju odmevalo že dolgo pred prvim zvokom sirene, po zadnjem pa je zadonela Slovenija, od kod lepote tvoje. Pa čeprav prvi polčas ni bil nič kaj lep, tudi ali pa predvsem kar zadeva rezultat.
Slovenija 32 (13)
Madžarska 26 (16)Velenje - Rdeča dvorana. 2500 gledalcev. Sodnika: Kurtagić in Wetterwik (oba Švedska).
SLOVENIJA: Škof (10 obramb), Prošt, Bombač 2, Miklavčič 1, Pucelj, Bezjak 1, Natek 4, Dolenec 3, Skube 5, Špiler 1, Bundalo, L. Žvižej 3, Gaber 3, Marguč, Nosan, Gajić 9 (4). Selektor: Boris Denić.
MADŽARSKA: Tatai, Mikler (9 obramb), Balogh, Ilyes, Schuch, Csaszar 3 (1), G. Ivancsik 4, Harsanyi 4 (2), Putics 1, Nagy 6, Gulyas, Vadkerti, Zubai 2, Szollosi 2, Szalafai 1, Ancsin, Lekai 3. Selektor: Lajos Mocsai.
Sedemmetrovke: Slovenija 5 (4), Madžarska 3 (3).
Izključitve: Slovenija 6, Madžarska 10 minut.
Dolgo, dolgo so čakali na svojih pet minut, dolgo so lomili odpor četrte ekipe z olimpijskih iger v Londonu. Po tridesetih minutah se je zdel Katar precej bolj oddaljen kot »le« dobrih štiri tisoč kilometrov. Naivna obramba, nerazpoložena vratarja, v prvem polčasu sta Škof in Prošt skupaj zaustavila le dva strela, v napadu pa z izjemo do neke mere Sebastiana Skubeta in Dragana Gajića ni bilo navdahnjenih mož in Katar je počasi izginjal za obzorjem, vzhodni sosedi so vodili od prve minute dalje, na krilih velikega Laszla Nagya mirno nadzorovali potek srečanja in imeli skupno tudi že šest golov prednosti, nazadnje prav ob odhodu v slačilnico. Čakalo se je na slovenskih pet minut, da bi vratarja povezala nekaj obramb, da bi do izraza prišla slovenska hitrost, a teh pet minut ni in ni hotelo priti.
FENIKS IZ PEPELA
A kdor čaka, dočaka, iz slačilnice je nato vendarle prišla neka druga, boljša, bolj bojevita, predvsem pa bolj zbrana Slovenija. Slovenija, ki je spominjala na tisto iz Španije in ki je igrala precej boljšo obrambo, za nameček se je končno razigral veliki dolžnik iz Veszprema Jure Dolenec in prednost Madžarov je v hipu izginila. Še več, v 42. minuti so Slovenci prvič na tekmi povedli (22:21), gledalci so zavohali kri, vzniknila je iskrica upanja.
Kmalu je postalo jasno, da bo morala slovenska izbrana vrsta za Katar slaviti s štirimi goli, a ob vstopu v zadnjih deset minut je bilo tudi to vse bolj realno. Madžarskemu težkemu topništvu je pošlo strelivo, noge gostov so postajale vse težje, domači pa so na krilih občinstva leteli po igrišču. In potem je nastopilo tistih slovenskih pet minut. Lahko bi rekli, da so najboljše prihranili za konec. Škof je zaklenil vrata, in ko je Jure Natek slabe tri minute pred koncem zadel za 30:26, je bila slovenska izbrana vrsta prvič v tem sosedskem obračunu na mundialu.
KOT SAHARA VODE
Vztrajnost je bila poplačana, in čeprav so v zaključku zapravili »zicer«, je bila vozovnica za Katar zanesljivo v njihovem žepu. "Težko je kaj pametnega povedati po takšni tekmi. Tega smo si izjemno želeli, pokazali smo, če ne že šestdeset, pa vsaj trideset minut izjemnega boja. Nismo vrgli puške v koruzo, nikoli nas ne smete odpisati, ko smo pravi, pa se lahko kosamo z vsakim. In v drugem polčasu smo bili pravi. Borili smo se do konca, ne bom rekel, da so se oni predali, a nas je poneslo občinstvo, tega smo si res želeli, pravzaprav smo to potrebovali kot Sahara vode in zdaj gremo januarja v puščavo. Uresničile so se nam želje, razmišljamo o mundialu, pa potem o Riu. S takim bojem, s tako energijo, in ko se vrneta še Uroš in Miha, potem ... Potem lahko v Katarju merimo na medaljo," so besede Sebastiana Skubeta, ki povedo vse.
Žreb bo sredi julija v Dohi, ena izmed 24. kroglic pa bo nosila slovensko ime. Zasluženo.
