Ne bomo večno mladi

V senci še ene velike predstave najboljšega rokometaša 21. stoletja Nikole Karabatića je veliko partijo odigral tudi kakšnih osem let mlajši Šime Ivić. Pravzaprav je bila to bržkone celo najboljša predstava dvaindvajsetletnega Dalmatinca v rumeno-modrem dresu.

Fant, ki je v lanski sezoni po navadi ostal v senci Davida Miklavčiča, je tokrat zablestel v polnem sijaju, ob odsotnosti obolelega obrambnega aduta Luke Dobelška je igral v obe smeri in zabil osem golov. "Left side, strong side (leva stran, močna stran)," sta se v filmu Ne pozabite Velikanov na vsa usta drla igralca ameriškega nogometa in glavna protagonista filma. V nasprotju s titani je bila v nedeljo pri pivovarjih desna stran močnejša stran, skupaj z Blažem Jancem in Žigo Mlakarjem so celjski levičarji zabili več kot polovico domačih golov. Ni bilo sicer dovolj, a umrli so pokončno, kar je ob vseh težavah, v prvi vrsti tu mislimo na odsotnost Mihe Zarabca, več, kot je marsikdo pričakoval.

Podobno kot celotna celjska ekipa tudi Ivić ni začel ravno najbolje, a ko se je enkrat otresel, recimo temu začetne treme, je velikemu Titiju Omeyerju zabil osem golov, pet v drugem delu. V spominu je med drugim ostal suhi list s črte sedmih metrov, pa cepelin z Blažem Jancem, asistence na šestmetrsko črto, vmes žal tudi zapravljena sedemmetrovka, prava mala mojstrovina pa je bil njegov zadnji gol, ko je na limanice najprej ujel Møllgaarda, potem pa še Omeyerja. In ob koncu dneva si je za prikazano nedvomno zaslužil visoko oceno, najvišjo v domači vrsti.

"Nasproti smo imeli sijajne igralce, zato je bil posledično motiv do neba. Za takšne tekme, pred polno dvorano, se živi in dela, na njih se želimo pokazati v najboljši luči. Nismo se ustrašili Pariza, nismo jim dovolili lahkih golov, so pa to vrhunski rokometaši, velika rokometna imena in mislim, da je poleg naših zgrešenih 'zicerjev' na koncu pretehtala prav individualna kvaliteta," je po tekmi pravil prvi strelec domačega moštva, ki je z osmimi goli podvojil svoj do nedelje najboljši strelski učinek v ligi prvakov.

STRAŠEN IGRALEC
V nekem nepričakovano izenačenem dvoboju je bil kot že nič kolikokrat jeziček na tehtnici kdo drug kot Nikola Karabatić. "Nikola je bil skoraj na vsaki tekmi, ki sem si jo ogledal, tisti jeziček na tehtnici. Strašen igralec, izkoristi vsako najmanjšo luknjo v obrambi, res ga je težko čuvati. Seveda pa so tu tudi ostali igralci, sami asi, od katerih se lahko marsikaj naučimo." Kljub porazu je bilo tudi v celjski igri precej pozitivnih stvari, zaradi katerih lahko pivovarji z optimizmom zrejo v prihodnost, ki že jutri denimo prinaša gostovanje v Kielu. "Bilo je dosti dobri stvari, toda to je treba ponavljati v kontinuiteti. Da dobre stvari ohranimo, tiste slabe pa poskušamo odpraviti, če ne že v celoti, in da se vsaj učimo na njih ter da gremo korak za korakom naprej."

Pod tiste slabe stvari spadajo predvsem zapravljene sedemmetrovke, zastreljani "zicerji"... Nekaj, kar se na evropskem prizorišču ponavlja iz tekme v tekmo in kar seveda na tej ravni ne uide nekaznovano. "Mladi smo, številni smo na začetku poti, da bi nekoč postali izdelane igralske osebnosti, kot so denimo rokometaši Pariza. Morda je bila na začetku tekme prisotno tudi malo nervoze. Kaj naj rečem, še enkrat, mladi smo, verjamem, da bo nekoč boljše, je pa res, da ne bomo večno mladi. Mladost ne bo mogla biti izgovor v nedogled," je iskren občasni hrvaški reprezentant Ivić, ki ga vežejo sorodstvene vezi z vratarjem Zagreba Filipom Ivićem.