Dobrodošli med velikimi fanti

O PSG-ju in individualni kakovosti njegovih rokometašev ne gre izgubljati besed, v preteklih dneh je bilo o tem prelitega dovolj črnila. Imena, kot so Nikola Karabatić, Thierry Omeyer, Mikkel Hansen, Daniel Narcisse (mimogrede, gre za pet od zadnjih osmih igralcev leta po izboru IHF), so sama po sebi dovolj zgovorna in jih najbrž ni treba podrobno predstavljati niti najbolj površnim spremljevalcem rokometa. Francoska reprezentanca v malem, ki je v zadnjih letih osvojila vse, kar se osvojiti da, plus Hansen, Vori ... Po imenih najboljša ekipa, po igri in rezultatih za zdaj še ne. Poudarek je na tistem še. In (tudi) zato je bil pripeljan nekdanji trener Kiela in Celja Zvonimir Noka Serdarušić, za vse ostalo pa je tu katarski mastercard.

Kaj v tem dvoboju Davida in Goljata poleg zatekanja k že dodobra prežvečenim floskulam "nimamo česa izgubiti" in "pustili bomo srce na igrišču" še preostane Celjanom? Športno je seveda upati, a na prvi pogled ne prav močno, morda samo v to, da so Karabatić in druščina podobno kot Celjani v Flensburgu dobili porcijo.

Celjani se zadnje tedne vse bolj mučijo in sproti krpajo, Parižani pa se po drugi strani pričakovano počasi dvigajo – iz tedna v teden, iz tekme v tekmo. Če to prenesemo v številke, proračun govori o 16 pariških milijonih proti poldrugemu celjskemu, papir govori o 99:1, trenutno stanje pa je vsaj 90:10 v korist Parižanov, kar je v prid tezi, da bomo danes popoldne v celjskem rokometnem hramu spremljali igro mačke z mišjo.

BREZ ILUZIJ
Iluzorno bi bilo pričakovati zmago oziroma že točko. Tokrat bi bil marsikdo najbrž zadovoljen že z dobrim vtisom in polno dvorano. Nekakšna celjska rdeča nit je, da brez iluzij prikažejo najboljše, kar trenutno zmorejo, potem pa preverijo, kaj bodo pokazale številke na semaforju.

"Zavedamo se moči nasprotnikov, nimamo iluzij, si pa želim, da bi fantje pokazali najboljše, kar trenutno zmorejo. Želim si, da se ne bi ustrašili megazvezdnikov. Tudi oni so navsezadnje le iz krvi in mesa. Želim si, da bi fantje v tem prepoznali velik izziv. To hočem vcepiti igralcem. Nekateri so to že osvojili, drugi imajo še vedno velike oči. Medtem ko razmišljamo o njih, moramo še bolj razmišljati o nas. Ne le danes, ampak skozi celotno sezono," opozarja celjski trener Branko Tamše. Verjetno je imel v mislih tudi ali predvsem nedavni dvoboj v Flensburgu. Minus deset se sliši grdo, čeprav je bil na nasprotni strani še eden v vrsti legitimnih kandidatov za Köln. Tamše je prepričan, da na severu Nemčije na neki način niso bili nadigrani. "Streljali smo iz neizdelanih situacij, iz katerih ne bi smeli, po drugi strani pa smo grešili iz čistih, izdelanih položajev. Hitro je sledila kazen. Ko sem si še dvakrat v miru ogledal tekmo, nas Flensburg po mojem mnenju v igri 6-6 ni nadigral, je pa izkoristil vse prej naštete pomanjkljivosti in nas 'skontriral'. To je me najbolj peče. To bi morala biti naša glavna naloga – biti zbran in pameten v napadu, unovčiti oziroma zaključiti tisto, kar si priigraš, in se potem hitro ter disciplinirano vračati. V nasprotnem primeru lahko doživimo 'blietzkrieg.'"

 V nedeljo popoldan v Zlatorogu seveda ne bo nič drugače. "O boju ne dvomim, so pa v napadu stvari, ki nam povzročajo težave, in zato smo kaznovani. Takim ekipam ne moreš kljubovati, če si na 43 odstotkih realizacije kot v Flensburgu. Ne gre za nemoč, ne gre za to, da si v štiridesetih minutah ne bi ustvarili priložnosti in bi kot po pravilu streljali iz neizdelanih situacij. Sicer se nam zgodi tudi to, a prevečkrat se nam zgodijo druge stvari. Zgrešene sedemmetrovke, protinapadi, zicerji ... Ne skrbite, takšne ekipe to znajo kaznovati. Ne vem, sam ne morem metati na gol namesto fantov." 

"EKIPO DAJTE MENI"
V skupini A po kaotičnem prvem krogu zadeve počasi prihajajo na svoje mesto. Veszprem, PSG, Kiel in Flensburg, četverica, ki meri na final four, potihoma pa še više, je svet zase. Wisla in Zagreb sta po "brejku" v Zlatorogu ter podvigu proti Veszpremu oziroma Kielu na dobri poti v osmino finala. Celje je po drugi strani, če ne v izgubljenem, pa vsaj v zelo slabem položaju. Na tem elitnem vlaku je Bešiktaš slepi potnik.

Pivovarji so na evropskem prizorišču nanizali tri poraze, že danes lahko izenačijo klubski rekord, v naslednjih šestih krogih pa bodo težko prekinili črni niz. Dvakrat Pariz, dvakrat Kiel in dvakrat Veszprem. To bi bilo peklensko, tudi če bi bili v popolni postavi in odlični formi, tako pa, ker niso ne eno ne drugo, vse skupaj iz tedna v teden vse bolj spominja na misijo nemogoče. "Morda se spomnite mojih besed pred začetkom sezone – če si zdrav in v formi, je lepo igrati močne tekme v zahtevnem ritmu, povsem obratno pa je v nasprotnem primeru." 

In zdaj gre za "nasprotni primer", ko se za zahtevno izkaže tudi gostovanje v Izoli. "Flensburg, PSG, Kiel. Vmes na nas prežijo številne plavajoče mine v domačem prvenstvu, kjer je vsaka točka zelo pomembna. Razmere niso rožnate. Poškodbe, viroze, bolezni ... Fantje so utrujeni, ne le od tekem, ampak tudi od vseh potovanj, voženj z avtobusi, čakanj na letališčih. Na to mislim, ko izpostavljam dejstvo, da so nekateri prvič v tem ritmu, na tej ravni. To res ni preprosto." Dobrodošli med velikimi fanti, bi lahko zapisali. "Potem za povrh dobiš še porcijo v Flensburgu, čez tri dni greš v Izolo, kjer je super vzdušje. Moram pohvaliti Ribare, zato se igra rokomet. Žal mi je le, da ni bilo Florijanov, saj bi bila kulisa popolna. Na igrišču moraš znova napeti vse sile, da zmagaš." 

Za vsakim dežjem bojda posije sonce, a na konkretnejše sončne žarke bodo morali v Zlatorogu še počakati. Tamše tudi tokrat ne bo mogel računati na Miho Zarabca, vprašljiv je nastop Luke Žvižeja (noga), bolna sta bila Gregor Potočnik in Ivan Gajić ... "Samo čakam, kdo bo do nedelje še obležal v postelji. Luka ima težave že nekaj časa, malo trenira, mogoče bo, mogoče ne ... Sam si sicer želi, a sezona je dolga. Dolgoročno ne bi rad ostal brez kapetana." Igrati želi tudi Zarabec, a celjski strateg upošteva dejstvo, da je na prvem mestu zdravje. Kot se je slikovito izrazil Tamše, lucidnemu organizatorju igre za zdaj ostane samo igranje playstationa.

Ob vseh celjskih težavah je najmanj nenavadno slišati, ko Noka potoži, da mu marsikaj manjka. Na levi nima ničesar, tudi na desni ne, enako velja za črto ... "Njegovo ekipo dajte kar meni, pa bomo videli," je malo za šalo, malo zares še navrgel Tamše.