Vse od tiste junijske sobote Srbija išče novega selektorja, omenjajo se številna imena, predsednik zveze Velimir Marjanović pa pravi, da je to najtežja odločitev v osmih letih njegovega predsednikovanja. "Iščemo, tavamo, razmišljamo, katerega tujca bi lahko pripeljali, ob tem seveda ne izključujemo niti domačega, a težko je najti pravo rešitev. Pri tujcih so težave jezik, denar, strategija, poznavanje miselnosti, deljenost angažmaja ... Starejši domači strokovnjaki živijo v preteklosti, so dvajset let za časom, na trenerja gledajo kot na svetinjo in edino zvezdo v ekipi, medtem ko so vsi ostali po njihovem mnenju nepomembni. Mlajši trenerji pa si morajo po drugi strani šele ustvariti ime," je v pogovoru za spletno stran zveze problem obrazložil Marjanović.
Prvi na njegovi listi želja je bil – pričakovano – Ljubo Vranješ, ki je pred dobrim letom začasno že prevzel vajeti ter izbrano vrsto dvignil iz globokega brezna vse do EP na Danskem. A Vranješa Flensburg ne pusti niti na nemško, kaj šele na srbsko klop. "Zelo cenim tudi Seada Hasanefendića, a on ima pogodbo v Tuniziji. Moj velik prijatelj in nekdo, s katerim se pogosto slišim, pa je Lino Červar. Vanj in v njegovo delo bi imel popolno zaupanje, zelo rad bi ga videl na klopi, a to je bržkone v tem trenutku nemogoče. Vprašanje je, kako bi ga sprejeli igralci in javnost, vem pa, da bi z njim prišel tudi rezultat."
DREGNIL V OSIR
Že samo z omembo enega izmed trenerjev z največ lovorikami v zadnjem desetletju je Marjanović dvignil nemalo prahu. Tako v Srbiji kot na Hrvaškem, in če se spomnimo le polfinala v Areni, se zdi vse skupaj res bolj kot ne misija nemogoče. A Marjanoviću v primeru sklenitve pogodbe vsaj glede podpore igralcev ne bi bilo treba skrbeti. "To bi bila fenomenalna poteza za srbski rokomet, čez nekaj dni se začnejo priprave Metalurga, takoj bom malce raziskal teren," je nad idejo denimo navdušen Darko Stanić. "Potrebujemo takšnega človeka, z njim je uspeh zagotovljen, zadostuje že bežen pogled na njegove rezultate. Ima neverjetno energijo, ki jo prenaša na igralce, je poseben, edinstven v rokometu," je v pogovoru za Večernje novosti še dodal Profesor, ki je imel v zadnjih nekaj sezonah v Skopju sicer delo Čarovnika iz Umaga priložnost spoznati s prve roke. "Mislim, da obstaja ena sama ovira, kaj bi menila javnost. Červar je vendarle simbol hrvaškega rokometa. Nas igralcev in tudi zveze to zagotovo ne bi motilo, Lino bi imel našo podporo in zaupanje, vem, da se je o njem nekajkrat že razmišljalo. Rad bi videl, da so se stvari spremenile, da čas celi rane in da bi tako v Srbiji kot na Hrvaškem pozdravili njegov prihod na klop naše reprezentance."
Tudi Momir Ilić, bržkone prvi zvezdnik izbrane vrste, ne bi imel nič proti, ravno nasprotno. "Lino je izkušen trener z veliko avtoriteto in znanjem, to ni sporno, mislim, da bi res lahko pomagal naši reprezentanci v za nas nič kaj rožnatih trenutkih," pravi Moša in dodaja, da bi se strasti ob imenovanju najbrž res razplamtele, a tudi hitro polegle. "Spomnite se, kako je bilo, ko je Robert Prosinečki prevzel Zvezdo. To je šport in šport ruši meje."
LINO NA ZLATO
In kaj na vse skupaj pravi Lino? "Srbija ima odlično ekipo, sijajne posameznike, a ne vem, ali je mogoče, da bi bil njen trener. Pri tem ne mislim na odnos Srbije in Hrvaške, ker ne sovražim nikogar, prihajam iz Istre in s tem nimam težav. Zanimajo me samo delo in rezultati," meni hrvaški strokovnjak, ki je med vrsticami dal vedeti, da bi težko dosegel dogovor z Metalurgom, podobno kot v primeru Vranješa tudi predsednik makedonskega prvaka Minčno Jordanov bržkone ni navdušen na idejo, da bi si moral deliti trenerja. Seveda pa Lino v svojem slogu "komšijam" ni pozabil popihati na dušo. "Srbija ima ekipo, ki bi se morala na vsakem tekmovanju boriti za medaljo in če bi nekega dne postal selektor Srbije, bi se slednja zagotovo borila za zlato. Drugače niti ne znam delovati."
Simbol hrvaškega rokometa, človek, ki je s kockastimi kavboji osvojil praktično vse, kar se je osvojiti dalo, na klopi srbskih orlov? Zakaj pa ne, videli smo tudi že bolj bizarne stvari.
