Fakova zmaga na SP pred desetimi leti v Kontiolahtiju na tekmi s skupinskim startom tako ostaja zadnja slovenska kolajna s svetovnih prvenstev. Ta je bila cilj tudi v Švici, a se slovenska zasedba še z osmega zaporednega SP vrača brez nje. Že na lanskem SP je bil edini, ki je s šestim mestom na zadnji tekmi s skupinskim startom in devetim na posamični tekmi poskrbel za edini omembe vredni slovenski uvrstitvi, podobno je bilo tudi letos. Na posamični tekmi je zadel 19 izmed 20 tarč, a izkazalo se je, da bi bilo vseh zadetih 20 dovolj za bronasto odličje, potem ko je le 19,3 sekunde zaostal za Francozom Quentinom Fillonom Mailletom, ki je zgrešil še dvakrat več. Glede na to, da je v svetovnem pokalu drugi najboljši strelec, je bilo malce paradoksalno, da je na tekmi mešanih parov moral popravljati kar pet tarč pri streljanju leže, kar jima je z Leno Repinc, ki je zgrešila le trikrat, nazadnje odneslo odličje. Za bronom sta namreč zaostala vsega 10,4 sekunde. Še tretje šesto mesto je Jakov osvojil na zasledovalni tekmi, kjer pa bi tudi ob strelski ničli pridobil le eno mesto. Tudi enajsto mesto v sprintu s strelsko ničlo pa je dokaz, da je njegova rezerva predvsem v smučini, pri čemer je težko verjeti, da bo pri svojih 37 letih vsako leto hitrejši.
Vodstvo reprezentance vključno z glavnim trenerjem je svetovno prvenstvo ocenilo kot uspešno, a glede dosežkov ostalih se z njimi ne morejo trkati po prsih, saj nihče ni naredil presežka. Pohvaliti velja le še žensko štafeto, ki je bila do zadnje predaje v igri za odličja, žal pa je Živa Klemenčič še enkrat več pokazala, da ni na ravni svojih kolegic. Res škoda, da se je pred prvenstvom razbolela Klara Vindišar, ki bi svojo nalogo gotovo opravila bolje. Anamarija Lampič je s prvenstvom sicer opravila bolje kot z lanskim na Češkem, ko je bila njena najboljša uvrstitev 28. mesto na zasledovanju, a višje od 14. mesta na sprintu vseeno ni šlo. Trije zgrešeni streli so bili pač preveč, saj bi v strjeni konkurenci za odličje morala zgrešiti le enkrat. V tekmah s štirimi streljanji, kjer je zanjo že uspeh, če zgreši le šestkrat, tako ali tako nima možnosti za vidnejšo uvrstitev. Od ostalih uvrstitev je omembe vredno le še 17. mesto Polone Klemenčič na posamični tekmi, a tudi pri njej ne gre pozabiti, da je bila pred dvema letoma na SP v Oberhofu že osma v sprintu in sedma s Fakom v mešanih parih. V našem taboru so pred prvenstvom veliko stavili na moško štafeto, ki je bila v tej sezoni že četrta in peta, tako da njeno 13. mesto vsekakor pomeni razočaranje. Še večje razočaranje pa pomenijo nastopi ostalih treh mušketirjev, ki niso zmogli niti ene uvrstitve med prvih 30. Če je za Miho Dovžana vsaj delno opravičilo, da je tik pred prvenstvom zbolel, pa pri Lovru Planku in Antonu Vidmarju, ki pri 23 in 25 letih nista več rosno mlada, vsako opravičilo odpade. Strah pred tem, kam bo krenil slovenski biatlon, ko bo zimzeleni Jakov končal svojo športno pot, je upravičeno močno prisoten.
