Kar devetkrat na skupno 14 evropskih tekmah je Matevž Vidovšek svojo mrežo ohranil nedotaknjeno. Kar devetkrat so se vsega spoštovanja vredni nasprotniki Olimpije brez uspeha zaletavali v zid ljubljanske obrambe.
Na šestih kvalifikacijskih obračunih je Olimpija prejela vsega dva zadetka, edini, ki je zares razorožil obrambo Victorja Sancheza, je bil belgijski Cercle Brugge, ki je v 5. krogu ligaškega dela v Stožicah nasul skoraj polovico od devetih zadetkov, kolikor jih je vodilna ekipa slovenskega državnega prvenstva prejela na celotni evropski poti letošnje sezone.
Dovolj učinkovitosti
Da je zadnja vrsta na čelu s sijajnim Matevžem Vidovškom (znova) najmočnejši adut zeleno-belih, je bilo jasno že bežnemu spremljevalcu slovenskega klubskega nogometa. Navsezadnje je Olimpija to iz tedna v teden potrjevala tudi na domačih frontah; skozi celoten jesenski del prvenstva je prejela le šest zadetkov, na treh dosedanjih tekmah pomladi še enega. Toda po drugi strani zmajem v veliki večini primerov ni primanjkovalo niti potrebne učinkovitosti na drugem koncu igrišča.
Četa Victorja Sancheza je na ključnih tekmah prihajala do pomembnih rezultatov in točk. Za nepozabno uro nogometa so njegovi varovanci denimo poskrbeli na povratnem obračunu z Rijeko, brez pretiranih težav so prišli do zanesljivih zmag nad LASK-om in HJK-jem, tretjo zaporedno zmago v ligaškem delu konferenčne lige je prinesel adut s klopi Ivan Durdov.
Morda bi se precej drugače razpletla tudi domača tekma s Cercle Bruggom, če ne bi načrtov pokvaril nespameten prekršek Thalissona, kot smo omenili v uvodu, pa bi se lahko precej drugače končalo tudi gostovanje v poljskem Bialystoku, kjer bi si Olimpija glede na prikazano zaslužila zmago.
"Od začetka sezone se zavedamo, da imamo na tem področju še veliko prostora za napredek, da moramo bolje izkoriščati svoje priložnosti,« je po decembrskem remiju brez zadetkov razlagal Sanchez. Goran Boromisa je prisluhnil, v podpis pogodbe tudi ob nekaj drugih ponudbah prepričal estonskega goleterja Alexa Tamma in zdelo se je, da je odpravljena še ena zadnjih šibkih točk ljubljanske zasedbe. Do obračunov z Banjalučani.
Dobil tudi Žižović
Da robustni Estonec premore strelski instinkt, ki ga je Olimpija v konici napada pogrešala kar nekaj časa, je potrdil že ob svojem debiju, kasneje še na gostovanju v Kopru. Kaj se je zgodilo na tekmah play-offa konferenčne lige? Na prvi tekmi je bil v veliki meri odrezan od igre, a je bil Tamm kljub temu najnevarnejši igralec Olimpije. Obramba Borca je v zgodnji fazi dvoboja enega od njegovih nevarnih strelov blokirala, v drugem polčasu se je ob protinapadu Estonca z dobrim posredovanjem izkazal vratar Filip Manojlović.
Na povratni tekmi je Tamm priigral enajstmetrovko, ki jo je zapravil Alex Blanco, kmalu zatem je španskemu soimenjaku serviral še idealen predložek, ki je končal v prečki nasprotnikovih vrat, to pa je bila tudi zadnja situacija, v kateri je 23-letni napadalec predstavljal nevarnost v nasprotnikovem kazenskem preostoru.
Tamma je na prvi tekmi z izključitvijo pustil na cedilu Raul Florucz, na drugi pa ga ni razočaral le Blanco, ki je podlegel pritisku velikega večera. Razočarala ga je celotna ekipa, razočaral ga je tudi taktični pristop Olimpije, ki je na tekmi za biti ali ne biti pokazala premalo ambicij po spremembi rezultata. Premalo nujnosti v lovu na zadetek, ki bi spremenil vse.
Kot da je nekje med zapravljeno enajstmetrovko in dvakratnim tresenjem okvirja vrat velik del ljubljanske zasedbe preprosto obupal nad idejo osmine finala. Proti nasprotniku, ki – z vsem spoštovanjem do prvakov BiH – premore manj kakovosti od marsikatere ekipe, ki je v Stožicah položila orožje v zadnjih dveh letih.
Borac Olimpije v 'sosedskem' obračunu klubov nekdanje skupne republike ni premagal le na temeljih pravega pristopa, borbenosti z nujnim dodatkom prekaljenosti, ko gre za tovrstne dvoboje živcev. Premagal jo je tudi v taktičnem smislu, pa če Ljubljančani to po vseh provokacijah Mladena Žižovića priznajo ali ne.
Če bi trajal še tri dni ...
Povratna tekma je razgalila šibko točko Sanchezove Olimpije. V zatekanju k rezultatski pragmatičnosti, ki bi lahko pod črto sicer še vedno poskrbela za eno najuspešnejših sezon ljubljanskega kluba, je ta izgubila vsaj del drznosti, če že odmislimo faktor atraktivnosti. Nemalo je bilo med domačimi navijači ocen, da bi lahko četrtkov večer trajal še tri dni, pa Olimpija ne bi prišla do zadetka.
Žižović je Ljubljančanom 'odrezal' dostavo z bočnih položajev, kjer praviloma blestita Sualehe in Jorge Silva, nerazpoložena naveza Celhaka-Doffo je v napadalnem smislu ponudila absolutno premalo, menjave pa so potrdile, da Olimpija v tem trenutku nima 'desetke', ki bi bila v pravi formi.
Ko k temu dodamo še odsotnost Raula Florucza, ki ustvarja višek v igri ena na ena, dobimo brezzobo Olimpijo, ki je lahko vrata Manojlovića ogrozila le po spletu naključij. Olimpijo, pri kateri je Tamm namesto klasičnih zadolžitev golgeterja opravljal največ umazanega dela na sredini igrišča. Olimpijo, kakršne v lovu na dvojno krono ne bo smelo biti prav pogosto.
