Da že na samem začetku razčistimo, ni to nikakršen poskus obrambe lika in dela Matjaža Keka. Ni to niti poskus kritike kogarkoli, teh je bilo v zadnjih dnevih že povsem dovolj.
Tudi v to, ali naj Matjaž Kek ostane na selektorskem stolčku ali pa se je njegova zgodba dokončno izpela, se v nadaljevanju tega zapisa ne nameravam spuščati. Ali naj Kek ostane na klopi je tako ali tako predvsem stvar okusa oziroma sogovornika. Spodnji seznam po drugi strani ni stvar okusa ali sogovornika. Spodnji seznam je dejstvo. Kruto dejstvo ...
Le en nogometaš v ligi prvakov
Seznam legionarjev, ki ga tedensko, razen seveda tekom reprezentančnega premora, pripravljamo v tiskani izdaji Ekipe. Gre za precej avtomatiziran in zaradi tega tudi precej duhamoren proces, ki se zna razvleči čez par ur, pa si ga zaradi tega s sodelavcem podajava kot vroč krompir. In ko ta kljub godrnjanju pristane v mojih rokah, me med izdelavo praktično vedno znova prešine ena in ista stvar. Kako plitek je dejansko bazen iz katerega črpa slovenski selektor, kdorkoli to že je oziroma bo.
Že res, da imamo letos po nekaj letih vnovič slovenskega nogometaša v angleški premier ligi. Ne le enega, ampak dva. A Benjamin Šeško, v tem trenutku nesporno prvi zvezdnik slovenskega nogometa, je bil jeseni še sredi adaptacije na novo okolje, za nameček je zdaj to adaptacijo zmotila še poškodba. Tudi Jaka Bijol ni ravno standarden v Leedsu oziroma se je v prvo postavo prebil šele tik pred zadnjim reprezentančnim premorom.
Jan Oblak je že nekaj let edini slovenski ambasador v španski la ligi. V italijanski Serie A imamo ob peščici talentiranih mladeničev, ki se še sramežljivo prebijajo na veliko sceno, le še Sandija Lovriča, ki pa ima v letošnji sezoni pri Udineseju bolj ubogo minutažo in je v prvenstvu do zdaj zbral 103 minute. V elitni nemški bundesligi je danes le še veteran Kevin Kampl, ki je že zdavnaj zaprl reprezentančno poglavje. V francoski ligue 1 nimamo svojega predstavnika.
Glede na Uefin koeficient ligam »petice« sledijo nizozemska, portugalska in belgijska liga, tudi v njih pa se ravno ne tare slovenskih nogometašev. Prešteli bi jih lahko na prste ene roke in to tiste zelo nespretnega mizarja. Ob tem, da noben nima ravno neke vidne vloge, prej nasprotno. Martin Turk je rezervni vratar v Estorilu, Lovro Štubljar greje klop pri Groningenu, Lovro Golič pa pri Mechelenu. Nekaj več nogometašev je v turški Süper Ligi, a ne v tistih največjih klubih.
Vse ostalo je evropska druga liga. Z vsem dolžnim spoštovanjem do klubov bogatih tradicij kot so Zvezda, Dinamo, Panathinaikos, graški Sturm, bratislavski Slovan … Ali Zenita, ki je izgnan iz evropskih tekmovanj.
Zanimiv in pomenljiv je že podatek, da v letošnji sezoni v ligi prvakov igra 1 slovenski nogometaš. Z besedno en. Jan Oblak. To je to, to je seznam.
Poleg legionarjev je seveda v ta naš bazen iz katerega selektor(ji) črpa(jo) reprezentante potrebno vreči še nogometaše, ki si kruh služijo v domovini. V prvi slovenski ligi, ki je po trenutnem Uefinem koeficientu na 26. mestu.
Ko poletiš je pristanek trd in boleč
Seveda ni dvoma, da so pravkar končane kvalifikacije razočaranje. Za vse. Nogometaše, selektorja, navijače, a ob pogledu na spodnji seznam se mi porodi misel, ali ni to vendarle trenutno slovenska realnost ali pa vsaj tu nekje. Kdor seveda želi videti.
Slovenija sodi v najboljšem primeru v srednji evropski razred z odkloni navzgor in navzdol. Odklon navzgor se je zgodil na lanskem Euru, navzdol v pravkar končanih kvalifikacijah.
Poleti 2024 je slovenska izbrana vrsta na krilih vsesplošne nogometne evforije, ki jo je spremljala navijaška invazija na Nemčijo, boksala v kategoriji ali dveh višje kot pa dejansko sodi. Potem ko smo bili le en malenkost boljši strel Benjamina Šeška oddaljeni od velikega skalpa Ronaldove Portugalske in s tem četrtfinala Eura, smo dokončno poleteli. Pristanek na realnih tleh pa je bil kot ponavadi v tovrstnih primerih trd in boleč.
Morda bi si sem in tja veljalo naliti čistega vina ter se vprašati, ali reprezentančni apetiti vendarle niso pogosto preveliki. No, ne rabite si nalivati vina, lahko le preletite spodnji seznam. Ali pa skočite na transfermarkt. Slovenija je po tej statistični nogometni bibliji po skupni vrednosti igralcev v izbrani vrsti na 25. mestu med evropskimi državami. Švedska je osma, Švica 17, Kosovo 28. Od ducat evropskih ekip, ki so si že zagotovile vozovnico za mundial, ima glede na transfemarkt najmanjšo vrednost Avstrija, ki je na 19. mestu oziroma šest pred Slovenijo.
Ob tem velja še enkrat poudariti, da je pot na mundial vendarle precej težja že zaradi manjšega števila mest. Na SP 2026 bo kljub širitvi prostora "le" za 16 evropskih ekip, kar je osem manj kot na zadnjem Euru.
V iskanju poti v boljši jutri bi nekateri iskali nafto tam, kjer je ni. Dejstvo je, da je naš bazen plitek, kako v prihodnje poglobiti ta bazen pa je večplastno vprašanje, s katerim se bo morala oziroma bi se morala v prihodnje pozabavati stroka na čelu z NZS.
SLOVENSKI LEGIONARJI V SEZONI 2025/26
Anglija: Benjamin Šeško (Man United), Jaka Bijol (Leeds), Nik Prelec (Oxford United/II. liga), Žan Vipotnik (Swansea/II. liga)
Španija: Jan Oblak (Atletico)
Italija: Sandi Lovrić (Udinese), Relja Obrić (Atalanta), Tjaš Begić (Parma), Luka Topalović (Inter), Leo Štulac (Reggiana/II. liga), Žan Majer (Mantova/II. liga), Aljaž Strajnar (Monza/II. liga)
Nemčija: Kevin Kampl (Leipzig), David Zec (Holstein Kiel/II. liga), Žan Celar (Fortuna D./II. liga), Aljaž Casar (Dynamo Dresden/II. liga)
Francija: Jan Mlakar (Amiens/II. liga)
Argentina: Andres Vombergar (San Lorenzo)
Avstrija: Tomi Horvat (Sturm), Jon Gorenc Stankovič (Sturm), Benjamin Markuš (Hartberg), Tio Cipot (GAK)
Belgija: Lovro Golič (Mechelen)
BiH: Sandi Ogrinec (Borac Banja Luka), Klemen Šturm (Velež), Alen Kozar (Sloga)
Bolgarija: Gašper Trdin (Levski Sofia), Almin Kurtović (Dobrudža Dobrič)
Kitajska: Robert Berič (Changchun Yatai)
Hrvaška: Aleks Stojaković (Lokomotiva), Marcel Lorber (Lokomotiva), Dejan Petrovič (Rijeka), Miha Zajc (Dinamo), Lun Bončina (Vukovar), Žan Trontelj (Gorica)
Ciper: Vid Belec (Apoel), Gal Kurež (Enosis), Miha Trdan (Krasava)
Češka: Adrian Zeljković (Viktoria Plzen), Matej Malenšek (Jablonec), Klemen Mihelak (Jablonec), Rok Štorman (Karvina), Žan Medved (Slovacko)
Črna gora: Luka Štor (Budučnost)
Danska: Žan Zaletel (Viborg), Srđan Kuzmić (Viborg), Igor Vekić (Vejle)
Egipt: Nejc Gradišar (Al Ahly)
Estonija: Til Mavretič (Levadia)
Finska: Filip Valenčič (Jaro)
Grčija: Adam Gnezda Čerin (Panathinaikos), Alen Ožbolt (Levadiakos), Benjamin Verbič (Levadiakos)
Gruzija: Matic Vrbanec (Iberia)
Islandija: Marko Vardić (IA Akranes)
Indonezija: Nermin Haljeta (Yogyakarta)
Kazahstan: Matija Rom (Zhenis Astana)
Kosovo: Adnan Golubović (Ballkani)
Latvija: Žiga Lipušček (RFS)
Litva: Dejan Trajkovski (Džiugas Telšiai), Lovro Grajfoner (Panevežys)
Madžarska: Aljoša Matko (Ujpest), Milan Tučić (Ujpest), Žan Mauricio (Zalaegerszegi)
Malta: Vito Plut (Sliema)
Moldavija: Emil Velić (Sheriff)
Nizozemska: Lovro Štubljar (Groningen)
Poljska: Dušan Stojinović (Jagiellonia), Gašper Tratnik (Motor Lublin), Erik Janža (Gornik), Luka Zahović (Gornik), Petar Stojanović (Legia), Tamar Svetlin (Korona Kielce), Žan Rogelj (Wisla Plock)
Portugalska: Martin Turk (Estoril Praia
Romunija: Michael Pavlovič (Botosani)
Rusija: Martin Kramarić (Soči), Vanja Drkušić (Zenit), Luka Vešner Tičić (Nižni Novgorod), Sven Šoštarič Karič (Nižni Novgorod), Jan Ðapo (Dinamo Mahačkala)
Savdska Arabija: David Tijanić (Al Najma), Blaž Kramer (Al Okhdood), Jan Petek (Al Riyadh)
Srbija: Ester Sokler (Radnički Kragujevac), Timi Max Elšnik (Crvena zvezda), Mario Jurčević (Partizan)
Slovaška: Andraž Šporar (Slovan), Kenan Bajrič (Slovan), Klemen Nemanič (Dunajska Streda), Žiga Frelih (Spartak)
Švedska: Nino Žugelj (Djurgarden)
Turčija: Jure Balkovec (Karagumruk), Svit Sešlar (Eyüpspor), Žan Žužek (Genclerbirligi)
Ukrajina: Kai Cipot (Veres Rivne)
ZAE: Marcel Ratnik (Al Ain), Miha Blažič (Kalba)
ZDA: David Brekalo (Orlando City), Mitja Ilenič (New York City), Žan Kolmanič (Austin)
