Ko dolgo tlačiš to zemljo, in sam jo zdaj, ko se počasi, a nezadržno bližam abrahamu, že kar dolgo, misliš, da te ne more nič več presenetiti, pa potem vedno znova ugotoviš, da je imel Albert Einstein še kako prav, ko je dejal, da sta samo dve stvari neskončni. Vesolje in človeška neumnost, pri tem da za vesolje ni bil povsem prepričan.
In tako smo v letu gospodovem 2025 dočakali tudi to, da je nek novinar, ki je že dolgo sramota za svoj poklic, največjega srbskega športnika vseh časov Novaka Đokovića označil za propadlega tenisača. Če ne bi videl oziroma slišal na lastne oči oziroma ušesa, ne bi verjel.
Ko zmagovalec 25 grand slamov postane propadli tenisač
Informer je Vučićevo trobilo, urednik tega tabloida Dragan Vučićević pa Vučićev Joseph Goebbels, ki se tako kot Nemec oklepa tiste, da tisočkrat ponovljena laž postane resnična. Če je politika k*rba, je Informer zanikrna javna hiša, Dragan Vučićević pa neka cenena, na vse pripravljena vlačuga.
Zdaj je v enem od svojih monologov na lastni televiziji, v poskusu, da bi omalovaževal podporo športnikov protest(nik)om, te označil za tako imenovano »kvazi elito«, še posebej pa je izpostavil Novaka, ki ga je označil za »propadlega tenisača«. Da, res je to rekel. In preživel. Kot vse kaže v tem vse bolj obupnem boju za ostanek pri koritu nič več ni sveto, tudi lik in delo Novaka Đokovića, enega največjih sinov Srbije, ne. Dno dna, če si še enkrat sposodim verze Balaševića.
Nima smisla ponavljati, kaj vse je Đoković osvojil v svoji karieri. Po nekem splošnem konsenzu je danes največji od vseh, ki so kadarkoli igrali to igro, ter hkrati eden najresnejših kandidatov za naj športnika 21. stoletja, če ne kar vseh časov.
In zdaj nekdo, ki dnevno proizvaja drek, na takšen način komentira nekoga, ki proizvaja večnost. Da je vse skupaj še huje, nihče od uradnih oseb iz kroga predsednika Aleksandra Vučića ni reagiral na to izjavo, če ji lahko sploh tako rečemo. Tišina, ki para ušesa. Tišina, ki pove več kot tisoč besed.
Medtem, ko so mu v Grčiji prilepili oznako trinajsti olimpijski bog, je v domovini kot vse kaže zdaj propadel tenisač. Morda je nek srbski komenta(tor) vse skupaj še najbolje povzel. Ljudski pregovor, da pametnejši popusti, nas je pripeljal do tega, da z bedaki skorajda ni več mogoče živeti.
Teče z bogovi in hodi s pohabljenimi
Noletov greh? Zgolj to, da je pred časom »pumpal« (beril dal podporo študentom), zdaj pa se je postavil še na stran Dijane Hrke, žalujoče mame, ki v iskanju pravice in resnice o sinovi smrti gladovno stavka pred skupščino. Nole se je postavil na stran matere in naproti tistim, ki so jo iz Ćacilenda provocirali s pesmijo Baje Malog Knindže ter stihom "pošla majka sina da potraži." Prevod verjamem, da ni potreben.
»Materina bolečina ne sme biti predmet posmeha. Ni opravičila, ni 'drugega zornega kota'. Obstaja le človečnost ali njena odsotnost,« je na družbenem omrežju zapisal Đoković. Imeli ga radi ali ne, ko bo nekoč odložil lopar, bomo lahko zapisali, da je Nole podobno kot Muhammad Ali tekel z bogovi in hodil s pohabljenimi.
In to človeško dejanje, ta hoja z ranjenimi, je bilo povsem dovolj, da se je znašel na tapeti Vučićevića, čigar magnus opus je lezenje v Acotovo zadnjico.
Vse od tistega pumpanja v Wimbledonu se silno trudijo, da bi Noletu prilepili oznako državni sovražnik številka ena. Najbrž mu in jim gre v nos tudi to, da Novak Đoković za razliko od njih nikoli ni bil naprodaj. In da je vse v karieri dosegel v potu svojega obraza, brez strankarske značke v žepu. Ter da je čvrsto stal za svojimi stališči, pa čeprav je to lahko tudi škodovalo njegovi karieri, kot je bil to denimo s tistim proticepilnim stališčem v času koronavirusa.
Kakorkoli že, Nole mu je in jim je odgovoril na najboljši možni način. V soboto je v Atenah, ki bodo kot vse kaže postale njegov drugi dom, osvojil še 101. ATP turnir v svoji karieri. Ni slabo za propadlega tenisača.
Morda je res še najbolje, da se je Đoković skupaj z družino in svojim turnirjem preselil v Atene. Vučićeva in Vučićevićeva Srbija si Novaka Đokovića ne zasluži (več).
