A morda je čas, da spet kakšno rečemo o svetovnem rokometu in tem, kam ga vodi njegov očim, ostareli 81-letni 'diktator' Hasan Moustafa, ki se do tega posvojenca, da ne rečem ugrabljenca, obnaša kot Vernon Dursley do Harryja Potterja. Saj veste, Harryjev stric iz priljubljene čarovniške franšize, ki ga je v svoji hiši na 4 Privet Drive zapiral v tisto utesnjeno omarica brez okna z le nekaj pajčevinami in pajki.
Hasan Moustafa je svetovni rokomet zaklenil v temno, pajčevinasto klet že davno. In pogoltnil ključ. Blaž Janc, Domen Makuc in prijatelji iz športnega velikana Barcelone – ki se zaradi majhnosti in omejenosti rokometa, stisnjenega v Hasanovo klet, lahko mirno sprehodijo po mestu, brez da bi ju prepoznavale, kaj šele nadlegovale množice oboževalcev (si predstavljate sprehod Lamina Yamala po Barceloni ali Luke Dončića po Madridu?) – so medtem postali svetovni klubski prvaki kot Jim Carrey v Truman Showu. V neki namišljeni scenografiji Hasana Moustafe in veljakov z IHF, le da zvezdniki Barcelone niso predmet zabave pred očmi milijoni gledalcev po dnevnih sobah, temveč le za peščico tam nekje na Bližnjem vzhodu ali na severu Afrike, na šefovem dvorišču.
Koliko vas, ki tole prebirate in vas rokomet torej vsaj malo zanima, je sploh vedelo, da jev teh dneh potekalo svetovno klubsko prvenstvo v rokometu? Preden ste morda naleteli na novico, da sta Janc in Makuc z Barcelono znova postala prvaka sveta, verjetno ne prav veliko. Kar je žalostno. Ne zaradi vas, ker tega žalostnega tekmovanja niste spremljali, in ne zaradi nas, medijev, ki ga nismo pokrivali. Temveč zaradi ljudi, ki držijo v rokah oziroma v šahu svetovni rokomet in so krivi, da je tako. Veste, koliko ljudi si je v New Capital dvorani v Kairu ogledalo sicer spektakularni finale med Barcelono in Veszpremom? Uradno 4000, kot pravi zapisnik tekme, a če boste pogledali fotografije, je bila dvorana s 7500 sedeži videti bolj podobno polna Zlatorogu, ko na gostovanje k Celju pride Škofljica, ali ljubljanske Stožice, ko nogometna Olimpija na njih gosti Aluminij.
Medklic: To ni oglas, ne plačani ne brezplačni, za kampanjo Franja Bobinca, ki je nedavno napovedal kandidaturo za mesto predsednika Mednarodne rokometne zveze. Za stolček, ki se ga trenutni vladar oklepa že celotno 21. stoletje, celega četrt stoletja. To je samo jamranje nad sra…, pardon, stanjem v našem športu.
Čeprav vem, da bi bilo rokometu zagotovo bolje tako pod prvim človekom slovenske olimpijske družine kot pod njegovim protikandidatom Gerdom Butzeckom, ki je Bobinca in, se bojim, tudi evropski rokomet sicer zafrknil. Ker se po vloženi kandidaturi Slovenca ni odpovedal svoji kandidaturi, kot so pričakovali v Bobinčevem štabu. Tako že Evropa ne bo enotna, in bo še težje premagala celotni preostali svet, nad katerim ima Moustafa zaradi svojih prijemov skoraj popoln vpliv. V dobro rokometa upa(j)m(o) na čudež, pa pustimo, zakaj bi bilo tem športu pod recimo Bobincem bolje. Vem samo, da mu ne more (b)iti slabše, kot mu gre pod Hasanom in to je na koncu dneva najpomembneje.
Sploh ne bomo o tem, da rokomet strelja samega sebe v koleno, ker ima pravila, ki niso nikomur jasna. Ne gledalcem ne igralcem in trenerjem, pogosto imamo občutek, da tudi ne sodnikom. Že znano in že neštetokrat povedano, očitno v trenutnih okvirjih institucij, ki držijo v rokah ta šport, nerešljivo.
Posebna parodija je izbor najboljšega rokometaša leta na svetu po vzoru nogometne zlate žoge, ki ga včasih izberejo, včasih, kot v letih 2017, 2020 in 2022 pač ne. Se bomo pustili presenetiti letos, če bo bodisi Mathias Gidsel, zmagovalec izbora v prejšnjih dveh letih, ali kdo drug seznanjen, da je bil izbran za najboljšega na svetu v letu 2025. Najbrž preko kakšnega elektronskega sporočila v nabiralnik njegovega kluba ali zveze, morda kar prek novice na zastareli spletni strani krovne organizacije, nikakor pa ne na kakšni gala prireditvi kot nedavno Ousmane Dembele, ki je v roke dobil nogometno zlato žogo.
Saj ne, da bi bila evropska rokometna družina kaj veliko boljša, bognedaj. Na Dunaju, kjer že vrsto let vlada Avstrijec Michael Wiederer, so ob 30-letnici EHF sicer odprli hišo slavnih in v njej pozdravili prvih 60 legendarnih rokometašic in rokometašev, med njimi Vida Kavtičnika kot do danes edinega Slovenca. Naslednje leto naslednjih 21, med njimi legendarnega vratarja Celja Dejana Perića in njegovega soigralca iz šampionske ekipe ter krajši čas člana slovenske reprezentance Sergeja Rutenko. Toda ta hiša ima zaenkrat bolj majave temelje.
Po kakšnem kriteriju je recimo pred ikono Celja in ponosnim lastnikom oken enega od dolgoletnih zvestih pokroviteljev celjskega kluba Edijem Kokšarovom dobil prednost Nikolaj Jacobsen? Ali pa Gergő Ivancsik? Ne Danec ne Madžar s svojima reprezentancama nista osvojila nobene kolajne, legendarni Edi jih je z Rusijo pet, med njimi olimpijsko zlato v Sidneyju leta 2000 in naslov svetovnega prvaka na Japonskem ’97. Nobeden od njiju v svoji karieri ni osvojil lige prvakov, Edi legenda je na rokometni Mont Blanc ali, če vam je ljubše, Elbrus, odpeljal Celje. In, kolikor mi je znano, tudi toliko zadetkov kot Edi Kokšarov nista dosegla. Kot je zapisal zvesti kronist celjskega rokometa Andrej Šušterič, ki nas je na anomalijo že pred časom tudi opozoril, jih je znameniti Rus za Celje v enajstih sezonah naštel kar 2.087.
Spet se bom pustil presenetiti, koga v hišo slavnih na Dunaju povabijo letos. Če sploh koga. Morda naposled Edvarda Kokšarova? Tudi o Urošu Zormanu bi lahko kako rekli, človek ima poleg srebrne kolajne z domačega Eura za pasom štiri lige prvakov …
Nespoštljivost je beseda, ki v tem trenutku pade na pamet, če pa ji dodam še pojme ignoranca, samovšečnost, grabežljivost, okorelost, okamenelost, zastarelost, stagnacija, me to nekako spomni na modus operandi v vrhu rokometa kot športa. EHF ali IHF, saj vseeno, čeprav je sploh življenje pod slednjo prej kot na divjem zahodu kot v švicarskem kantonu. Rokomet bo verjetno večno ‘vaški šport’, kot ga rad označi Veselin Vujović, nikdar ne bo monden kot nogomet. In s tem ni nič narobe, ampak tudi na vaseh vlada demokracija in po vaseh se običajno ve, kdo pije in kdo plača. Za rokomet pa zaenkrat nisem povsem prepričan …
