Prvi operativec ljubljanske Olimpije je v tistem junijskem nastopu pred novinarji v drobovju Stožic dodal, da slovenski prvaki gradijo ekipo za Evropo. Da dodajajo zadnje kamenčke v mozaik ekipe, ki bo še nadgradila rezultatsko uspešnost prejšnje sezone.
Prejšnja sezona? Olimpija si je pokorila konkurenco na domačih zelenicah. Naslov je osvojila s sedmimi točkami naskoka pred najbližjim zasledovalcem Mariborom, s 13 točkami prednosti pred branilcem naslova Celjem.
Po zgodovinski sezoni 2024/25, v kateri so zmaji postali prva slovenska ekipa, ki si je glavni del evropskega tekmovanja priigrala iz položaja 'neprvaka', in so si Ljubljančani poleg državnega naslova pod taktirko Victorja Sancheza priigrali celo prvo evropsko pomlad, je sledil remont.
14 točk manj kot lani
Pričakovan? Absolutno. Temu primerno obravnavan? Očitno ne. Kako drugače razložiti dejstvo, da je Olimpija tokrat iz neprimerno ugodnejšega položaja, iz položaja državnega prvaka, ostala brez evropske jeseni. Kako drugače razložiti dejstvo, da Olimpija po 14. krogu Prve lige Telemach ni le svetlobna leta oddaljena od boja za naslov, temveč vse bolj konkretno zaostaja tudi za mesti, ki vodijo v evropske kvalifikacije?
V minuli sezoni so se zeleno-beli po odigranem 14. krogu slovenskega državnega prvenstva nahajali na vrhu lestvice. Devet zmag, štirje remiji in en poraz. Povedano drugače – 31 osvojenih točk. Ob gol razliki 22:5.
Po novi ničli na Bonifiki je najboljša Olimpija v zgodovini danes pri 18 točkah. Gol razlika je negativna, trenutno znaša 17:19. Pet zmag, trije remiji, šest porazov. In trije trenerji. Vodilni Celjani bežijo za 17 točk, četrtouvrščeni Koper in z njim zadnja evropska vozovnica (v kolikor ne bo velikih presenečenj v pokalu) bežita za šest točk. Rešilno bilko lahko predstavlja pokal, a Olimpijo še v tem koledarskem letu v osmini finala čaka ponovno srečanje s četo Alberta Riere. In optimistov, ki bi napovedovali ljubljansko slavje, je (upravičeno) malo.
Bessone marsičesa ne razume
Vprašanje, kaj se dogaja s slovenskimi prvaki, je torej že zastarelo. Na mestu je vprašanje, kdo nosi glavni delež krivde. In kdo lahko barko, ki je – tako se je vsaj zdelo – še pred letom dni plula tako suvereno, znova preusmeri v mirnejše vode.
Tisti, ki so do zdaj igrali vlogo grešnih kozlov, so bili trenerji. Jorge Simao kljub nekaj obetavnim predstavam Ljubljančanov v pripravljalnem obdobju ni bil dostojni naslednik Victorja Sancheza. Erwin van de Looi, ki je vrsto let bdel nad podmladkom nogometne velesile, kot je Nizozemska, ni imel pravih odgovorov na ljubljansko uganko. Danes na vročem stolčku sedi Federico Bessone. Ugnal je Muro v prvenstvu in Šenčur v pokalu. Remiziral z Aluminijem in Celjem, pa izgubil proti Domžalam in Kopru. Da marsičesa ne razume, je Argentinec na klopi Olimpije dejal že nekajkrat.
Ne razume igralskega kadra, ki mu je na voljo? Dimitar Mitrovski doslej niti slučajno ni upravičil oznake velike okrepitve, čeprav je v Kopru to nedeljo bržčas odigral svojo najboljšo partijo v zeleno-belem dresu. Odgovor na odhod dveh portugalskih in enega litovskega bočnega branilca so bili Jošt Urbančič in nov paket tujih nogometašev. Predsednik kluba je ponosno razlagal, kako so kapetana Marcela Ratnika nasledili z novim obrambnim draguljem Veljkom Jelenkovićem. Matevž Dajčar, ki je postal številka ena med vratnicama, (zaenkrat) ni niti bleda senca nekega drugega Matevža.
Bodimo iskreni, dolžnikov v majici z Olimpijinim grbom ne manjka. Toda ne nujno zaradi odnosa. Kakovosti, s katero bi Ljubljančani držali stik z najboljšimi v ligi, vsaj zaenkrat ni bilo na spregled. Po najbolj dobičkonosnih sezonah, po prestopih, s katerimi je Olimpija služila bolj kot kadarkoli v njeni zgodovini (Florucz, Ratnik, Agba, …), vložka, s katerim bi zasedba v zmajevem gnezdu vsaj ohranjala (če že ne stopnjevala) raven iz šampionskega obdobja, ni na spregled. Ljubljančani so bogato prodajali, a še vedno kupovali in poslovali kot klub, ki se zgolj s težavo oklepa zelene veje.
Službena pot traja več kot mesec dni
Tako pridemo do uprave kluba. Do ljudi, ki so sprejemali ključne odločitve. Do ljudi, ki so poskrbeli, da je Olimpija po enem najsvetlejših obdobij v njeni zgodovini zapeljala v območje nove turbulence. Kot da se mu ne bi mogla izogniti. Do ljudi, ki so na glas govorili o najboljši Olimpiji.
Predsednik Adam Delius je človek zanimivih izjav. Ta zanimivost na žalost pogosto povsem izpodrine relevantnost, konkretnost. Odkritost. Da se ne bomo poglabljali predaleč v resnično globoke izjave prvega moža ljubljanskega kluba, je dovolj že spomin na tisto, v kateri je prst usmeril v navijače Olimpije. In v Slovence.
Če je tako enostavno in rožnato voditi klub, kakršen je Olimpija, zakaj ga potem ni kupil nekdo od njih, je pred časom spraševal predsednik. Nekje vmes pa tem istim ljudem očital še, da v klub niso pripravljeni vložiti niti deset evrov. "Koliko Slovencev, koliko Dragonsov je dalo deset evrov za pomoč klubu?" je spraševal Delius.
S pridevnikom 'zanimivo' bi lahko označili tudi številne izjave predsednikove desne roke. Vključno s tisto, v kateri je Igor Barišić pred začetkom sezone samozavestno napovedoval najboljšo Olimpijo v zgodovini. Morda bi se našla še kakšna, a so naše prošnje za intervju pri direktorju kluba naletele na gluha ušesa.
No, pogovor je bil sicer že dogovorjen, ura in lokacija začrtani. Nato so z našega uredništva na naslov gospoda Barišića prispela vprašanja, ki jim je sledilo obvestilo, da direktor žal ne bo na voljo za pogovor. Nujna službena pot, menda. Ta traja že od 25. septembra.
Je Boromisa dvignil roke?
Ob vsem tem je zanimivo – spet smo tam –, da se je v molk zavil tudi Goran Boromisa. Športni direktor Olimpije, ki se v preteklosti nikoli ni izogibal javnim nastopom, tudi ko je šlo ljubljanskemu klubu najbolj za nohte, je v aktualni krizi zmajev praktično povsem izginil z radarja slovenske nogometne javnosti.
Mož, ki je v slovenski nogomet pripeljal Alberta Riero. Za njim še Victorja Sancheza. Mož, ki je z zelenic hrvaške druge lige potegnil Raula Florucza in ga za rekordno odškodnino izstrelil v belgijski Union Saint-Gilloise. Mož, ki je v Crveno zvezdo poslal enega kapetana Olimpije in leto za tem prižgal zeleno luč še za sanjsko pogodbo njegovega naslednika Marcela Ratnika, ki je s trebuhom za kruhom odšel v arabski Al-Ain.
Da snovalca kadrovske politike v zmajevem gnezdu naenkrat ni več v ospredju, so opazili tudi navijači ljubljanskega kluba. Javnost sta v zadnjem obdobju nagovarjala zgolj predsednik in direktor kluba. Goran Boromisa je to javnost nazadnje nagovoril takrat, ko je izrazil obžalovanje, da klub ni našel skupnega jezika z nekdanjim strategom Victorjem Sanchezom.
Bržčas je obžaloval tudi situacije, v katerih kot pogajalec ni bil zmožen ponuditi toliko, kot je zahtevala nasprotna stran. Najboljša Olimpija v zgodovini bi pač morala biti pripravljena tudi na takšne situacije.
Vse glasnejše so tako tudi govorice o kratkem stiku v omenjenem trikotniku. O tem, da so se ideje športnega direktorja precej razlikovale od tistih, na katere je bil pripravljen pristati vodilni dvojec. Kakorkoli že; na mestu je vprašanje, kdo nosi glavni delež krivde. In kdo lahko barko, ki je – tako se je vsaj zdelo – še pred letom dni plula tako suvereno, znova preusmeri v mirnejše vode. Navijači si zaslužijo odgovor.
