Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
29. 01. 2018 · 08:38
09:01
Deli članek:

To sem jaz, nacionalistična drhal

Profimedia

Ko gre za pojave v novodobnih medijih in na sorodnih omrežjih, imam najrajši (jasno, z največjo dozo sarkazma) točno določeno skupino ljudi.

Namreč tisto skupino, ki bi (jasno, s precejšnjo dozo pretiravanja) s svojimi besedami celo množičnemu morilcu otrok priskrbela all-inclusive suito v Hiltonu, da nesrečniku morda le ne bi kratila kakšne pravice. To so ljudje, ki delujejo po zelo zanimivem, celo fascinantno paradoksalnem konceptu. Ti ljudje se, ko gre za odnos do preostanka medijskega sveta, z vso silo vključujejo v vse vrste polemik, vse oblike škandalov in senzacij, si prizadevajo za zbujanje pozornosti, dvigovanje branosti in gledanosti ter za zdaj že svetovno slavno lovljenje delitev, všečkov, komentarjev podpore ali nasprotovanja in predvsem klikov. Ti ljudje pa si za vse to prizadevajo z zelo jasnim ciljem: razvneti polemiko, ustvariti škandal in senzacijo, dvigniti branost ali gledanost ter uloviti čim več delitev, všečkov, komentarjev podpore ali nasprotovanja in predvsem klikov.

Gre za skrajne dušebrižnike čisto posebne vrste, ki v istih krogih in z istimi orodji hrepenijo po enaki stvari, le da to vzneseno počnejo v imenu (večinoma tako zelo lažne) morale. V vsakdanjem življenju so enako nedosledni in hinavski kot kdorkoli drug, v svojih glavah tako ali tako, v medijskem cirkusu pa so po zelo podobnem ključu kot taka ali drugačna konkurenca našli svojo tržno nišo. Čakajo na trenutke polemik, čakajo na trenutke takih ali drugačnih afer in takrat začnejo zagovarjati stališče, kakršnega bi po vsej verjetnosti zagovarjala mati Tereza. Njihovo zagovarjanje ni nič manj pompozno, nič manj senzacionalistično, nič manj v slogu klik prostitutk; na delitve in všečke onanirajo povsem enako kot zagovorniki česarkoli drugega. Ob tem pa v vsej svoji svetosti in v vsej svoji morali po drugače mislečih včasih udarijo celo najbolj brez občutka, najbolj neusmiljeno, najbolj nepremišljeno in najbolj po sistemu metanja vseh v isti koš. Torej naredijo natanko to, kar so naredili v primeru Jakova Faka in v primeru njegovega (ne)nošenja slovenske zastave na odprtju olimpijskih iger v Pjongčagu.

Reveži so se ustrašili za svoja sveta načela in so v paničnem lovu na klike drugačne vrste Slovenijo hiteli označevati za deželo nestrpnosti, take ali drugačne nasprotnike (oziroma vsaj avtorje pomislekov) Fakovega nošenja zastave pa za ozkoglede zlobneže, nacionaliste, podpisnike sovražnega govora in celo drhal. Če mislijo, da je kdorkoli užalil Jakova in da mu je kdorkoli naredil krivico, naj jim nekaj sporočim: oni so v prizadevanju, da bi se dokopali do svojih klikov, všečkov, dviga branosti in gledanosti enako nestrpno užalili mene. Pa ne samo mene, temveč vse, ki smo imeli pomisleke na vse prej kot nerazumni (kaj šele nacionalistični) ravni ali ki so na isti ravni Fakovi kandidaturi nasprotovali.

Ali drži, da so v »čudovitih« vodah medmrežne brezosebnosti obstajali taki, ki so Jakova napadali in žalili? Vsekakor. Na veliko žalost drži in s temi posamezniki bi morali obračunati vsi. Toda, pozor, po drugi strani z enako mero gotovosti drži, da s(m)o pri postavljanju vprašanj ob odločitvi Olimpijskega komiteja Slovenije obstajali tudi mnogi taki, ki s(m)o vprašanja postavljali na povsem drugačni osnovi in s(m)o bili na koncu deležni celo več žaljivk ter več blatenja kot kdorkoli drug. Saj veste, vse v imenu (večinoma tako zelo lažne) morale. Čeprav se pred dokončnim izbruhom celotne zadeve še nisem uspel odločiti, ali sem za ali proti, in čeprav nam ni uspelo niti na ravni uredništva, pa smo ves čas dopuščali kultivirana mnenja obeh strani, jih imeli za enako pomembna in enako relevantna ter čutili, da gre za razpravo, ki mora obstajati ter ji je treba nameniti pozornost.

Najtrdneje sem prepričan, da je v meni manj nacionalista kot v številnih moralistih, roko dam v ogenj tudi za številne kolege iz redakcije in najostreje obsojam napade, ki smo jih bili posredno ali neposredno deležni zgolj zato, ker se nam je polemika zdela relevantna, tema pa še kako vredna medijske in javne obravnave. Morda ste, na primer, v tem cirkusu pozabili (zagotovo pa to zelo dobro ve večina žaljivih moralistov), da Jakov Fak z vsemi svojimi navdušujočimi človeškimi platmi in z enako navdušujočim znanjem slovenskega jezika ne bi smel igrati za slovensko nogometno reprezentanco, pa tudi – pomislite – ne za selekcijo zlatih košarkarjev s še vedno tako zelo živega septembrskega evropskega prvenstva.

Veste, kaj, že po tej plati nekoč hrvaški biatlonec kot nosilec slovenske zastave predstavlja zgodbo, ki bi jo z vsemi vidiki pograbili v vsaki državi, ne samo v Zloveniji, kot so našo državo – pomislite – žaljivo poimenovali moralisti. Ugotovili bi, da je košarkarska vzporednica čisti absurd, če Fakov status primerjamo s statusom Anthonyja Randolpha, ki so mu najprej morali pokazati, kje je Slovenija, nato pa ga vanjo tudi prvič pripeljati. Ugotovili bi, da je ob nogometni vzporednici nekoliko zastarel meni najljubši šport, saj je dandanes menjava domovin in narodne pripadnosti nekaj povsem drugega kot pred leti. Na srečo, še dodaja nacionalistična drhal.

Hvala bogu je danes vsakdo lahko, kar želi biti. Hvala bogu se pripadnost državi in narodu ne meri več po geografskih, še manj po debilno bioloških kriterijih. Na srečo je moja lahko tista zastava, ki si jo izberem sam, celo v popolni neodvisnosti od lingvističnega vidika. Angleščino namreč obvladam bolje od četrtine Londona, ki ima britansko zastavo za svojo, medtem ko je jaz ne bi imel in ne bi nosil niti v blodnjah. Da, vse to so relevantni elementi, vse to so relevantni pomisleki, vse to so vidiki, ki so bili (in so) vredni javne razprave. Zato smo ji dali prostor. Verjamem, da je Faka zmotila. Verjamem, da je ni predvidel in da ni predvidel našega vprašanja, ali bi na katerikoli tekmi Slovenija – Hrvaška navijal za Slovenijo. A bi ju moral predvideti in zanju je športnik, ki vztraja pri svojem odstopu od kandidature, vsaj v določeni meri kriv sam.

Predvsem pa jo je, še enkrat, nedopustno enačiti z nacionalističnimi žaljivkami. V slovenskem delu njegove preteklosti je bilo namreč za kaj takega preveč retorike v slogu, da od leta 2010 s ponosom nastopa za njihovo (torej za našo) državo in da bi ob zmagah rajši poslušal svojo himno, torej Lijepo našo. Naj si bomo na jasnem, to je vredno vsega spoštovanja in občudovanja ter ne zmanjšuje ne Jakovove pravice nastopati za Slovenijo ne veselja ob njegovih uspehih, v mojih očeh povsem enakovrednih uspehom kateregakoli športnika v slovenskem dresu. Daje pa vso pravico do civilizirano nasprotujočega mnenja vsakomur, ki misli, da bi pri najvišji časti moral dobiti prednost nekdo, ki bi v imenu svoje države nosil svojo zastavo. Pa če ima čiste slovenske gene skozi sto generacij ali če je v Slovenijo od koderkoli in s kakršnimkoli poreklom prišel predlani, še dodaja nacionalistična drhal.