Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo ta podatek izplaval na površje. Podatek, ki naj bi bil najbolj neizpodbiten dokaz, da smo športna velesila. Številke pač ne lažejo in Slovenija je z naskokom prva po številu prijavljenih športnikov in športnic na milijon prebivalcev. Dobrih 35 na vsakega izmed obeh milijonov. Seveda je treba na tej namišljeni lestvici odmisliti žepne državice in eksote, kot so Monako, Andora in Liechtenstein, ker oni pač niso pomembni, oni tu pač ne veljajo. Pa čeprav ima denimo Liechtenstein devet kolajn z olimpijskih iger, a pustimo to, to je le statistična anomalija. Kot to, da smo (bili) ob vstopu v drugi teden iger tudi najštevilčnejša odprava, ki še ni osvojila kolajne. Vse tiste uvrstitve na repu uvrščenih, vsi tisti milo rečeno neposrečeni nastopi in dejstvo, da je med temi 71 kar nekaj takšnih, ki se z vsemi štirimi oklepajo znanega Coubertinovega načela »važno je sodelovati«, vse to je le lepotna napaka, ki ne more skaziti dejstva, da smo zimska velesila.
Mi, smučarji! Švica? Kakšna Švica, Šivca ni nič v primerjavi z drugo, nesojeno, »wannabe« Švico. Švica bi, glej ga, zlomka, v tem pogledu želela biti država, ki želi biti Švica. Deželica na sončni strani Alp je v teh dneh kot tista galska vasica iz stripa o Asterixu in Obelixu. Vas, ki kljubuje vsem, čarodej Panoramix je skuhal kotel čarobnega napoja ali dva in na igre smo poslali reci in piši 71 tekmovalcev. So nori, ti Slovenci! Junaki zime in ledu s himno Winter of '71, zima enainsedemdesetih, če malce priredimo tisto uspešnico Summer of '69 odBryana Adamsa. Nekateri sicer še ne vedo, ali oziroma kdaj, če sploh kdaj, bodo nastopili, a pustimo to. To je zgolj še ena lepotna napaka.
Smo eni redkih, ki so na zimske igre 2018 poslali številčnejšo zasedbo kot na letne igre v Riu (60). Ubogi, netalentirani in zašpehani Američani, ki se nažirajo s hitro prehrano in nalivajo s kokakolo, bi morali, če bi bili seveda vsaj pol takšni športniki kot mi, na igre poslati 11.130 športnikov in športnic, kakšen gor ali dol. In obratno, če bi bili Slovenci podobno netalentirani kot 325-milijonska nacija, ki ji predseduje za kaj takšnega vse prej kot talentirani Donald Trump, bi na igre poslali enega človeka in pol. Navalili smo na Pjongčang kot Čehi poleti na jadransko obalo, doma sta od vidnejših zimskih likov ostala le Rifle in njegov šal, če pa ste morda med tistimi redkimi, ki so se odločili enako, nič hudega; čez štiri leta je nova priložnost. V Pekingu gremo čez magično mejo sto. Nihče nam ne more nič (razen morda mraza), močnejši od usode (razen morda mraza) smo. Mi, Slovenci! Vsaj kakšnih deset ali dvajset bi jih morali poslati še na alternativne igre, če/ko jih bo organiziral Putin. Vendarle smo velesila. #sarkazem
71 ... Da, vsak mora enkrat in nekje začeti; tudi Tina Maze in Petra Majdič sta denimo morali prestati osnovno in srednjo šolo v Salt Lake Cityju ter Torinu, da sta v Vancouvru in Sočiju lahko diplomirali. Olimpijske igre so le na štiri leta in bog ne daj, da bi komurkoli vzeli olimpijske sanje. Toda ali si po drugi strani s tem ne delamo medvedje usluge ter s tovrstnim masovnim turizmom razvrednotimo nekaj, kar bi sicer moral biti vrhunec kariere vsakega, še posebej zimskega, športnika? Najbrž nikomur izmed 71 v življenju in karieri nič ni bilo podarjenega, pa vendar so bile igre 2018 nekaterim po svoje podarjene.
Vsake oči imajo svojega malarja, vsak si teh 71 lahko tolmači po svoje, kot tudi tale zapis, ki bo v številnih očeh videti kot napad, omalovaževanje ali celo posmehovanje slovenskim športnikom in slovenskemu športu. A je daleč od tega; ravno nasprotno, gre za popolno spoštovanje športa, športnikov, predvsem pa olimpijskih iger, pravzaprav gre za prvinsko in neoskrunjeno ljubezen do športa in olimpijskih iger. Iger, zaradi katerih sem nekoč, mislim, da je bilo v času tistih nepozabnih iger v Lillehammerju, pojedel kakšnega pol platoja surovega krompirja, da bi se izognil poti v šolske klopi in bi lahko ostal pred TV-jem v družbi Koširja, vražjih Slovenk, Daehlija, Smirnova, Wasmeierja ...
In nekateri izmed teh naših 71 si sodelovanja na zame svetih Igrah vsem izpolnjenim normam in kvotam navkljub (še) niso zaslužili. Ne po mojih normah. Če smo res (vele)sila, in ne eksoti.
