Drugi se je v slogu šestorazrednega člana amaterskega gledališča pod žaromete opotekel po kakšnih desetih minutah, saj naj bi ga po omenjenem scenariju pozabili napovedati na začetku. Tako vsaj pravijo. Zagotovo pa nisem edini, ki se - napol za šalo, napol zares - ni mogel in se še vedno ne more znebiti občutka, da so scenaristi, režiserji, koreografi in nasploh organizatorji s tem, ko so domnevnega komika Jureta Mastnaka »pozabili« poslati na oder, zgolj reševali, kar se je rešiti dalo. Oziroma vsaj skušali reševati, kajti upanja za preprečitev organizacijo-voditeljske apokalipse je bilo zelo zelo malo.
Dogodek je bil že tako ali tako obsojen na precejšen polom. Vsakdo s tremi grami zdrave pameti je vedel, da se (ponovno) obetajo povsem nepripravljeni podeljevalci brez trohice za to opravilo potrebnega talenta. Vsakdo s tremi grami zdrave pameti je vedel, da se bodo ti podeljevalci skupaj z nagrajenci štorasto premikali po povsem nepripravljeni, povsem neprimerni sceni, na kateri niti največji mojster Broadwaya ne bi vedel, kam in kako naj se da. Še ko smo v drugem razredu osnovne šole prestrašeni recitirali partizanske pesmi pred objokanimi starimi starši, so nam z neko prastaro improvizirano omarico dali vedeti, kje stati, ne da bi delovali kot z žarometi osvetljena košuta. In kot da vse to ni dovolj, so organizatorji imeli še nekaj smole s kombinacijo neučinkovitosti ameriških nogometašev na Arabskem polotoku ter povsem izgubljenega občutka naše dobro (in neprostovoljno) hranjene nacionalke za to, kaj in kdaj je pomembno.
Da, bil sem med tistimi, ki so našim vrlim naročninskim televizijcem očitali, da so dali prednost zboru županov alpskih občin s slovensko udeležbo pred ameriškimi predsedniškimi volitvami brez slovenske udeležbe, ko so namesto globalno spektakularnega žreba svetovnega nogometnega prvenstva neposredno prenašali provincialsko trivialne ženske smučarske skoke. A niti v najglobljih blodnjah si ne bi mislil, da bo velikansko krivico njegovemu veličastvu Nogometu TV Slovenija popravljala tako, da bo za nas in za svet absurdno nepomembni, podaljškom tekme (četudi je šlo za polfinale svetovnega klubskega prvenstva) med brazilskim Gremiem in mehiško Pachuco dala prednost pred slavnostno razglasitvijo najboljših slovenskih športnikov v športno imenitnem, fantastičnem, zgodovinskem letu 2017. Da bo dala prednost pred slovesnostjo, na kateri je država s svojim predsednikom na čelu ovenčala junake in junakinje brez primere.
Ljudi, o katerih je v zadnjih mesecih govoril in pisal – tokrat res, tokrat si tega nismo zgolj skakalno domišljali ali veslaško želeli – ves svet ter ki so vanj poslali več navdušujočih sporočil o naši deželi in vrednotah v njej, kot jih bomo pisuni, televizijci, politiki, komiki, gospodarstveniki in vsi ostali skupaj. Kadarkoli. A čeprav je javna televizija s tem ustrelila kozla vseh kozlov in pljunila v obraz največjemu uspehu v zgodovini slovenskega športa – kdo ve, morda zato, ker si je ta uspeh septembra drznila prenašati neka druga televizija -, bi bilo polom še mogoče obdržati zgolj na ravni poloma, če bi prvega voditelja pustili samega in bi zares – dokončno, nepreklicno – nekje v drobovju zaodrja pozabili drugega. Kdor je videl vajo, je že po njej znal povedati, da je bila v nasprotnem primeru katastrofa neizbežna. Kdor je poznal in vedel, kaj se bo dogajalo pred polno dvorano častnih gostov in pred vseslovenskim televizijskim občinstvom v (joj, kako grozno to zveni) posnetku, ni niti malo dvomil, da prihod drugega voditelja vodi v neizbežen masaker. Oziroma Mastnaker.
Cenjeni kolega Anže Bašelj v vlogi prvega, glavnega in na žalost ne edinega voditelja je svojega sotrpina napovedal kot komika, a mu je – tako se mi je zdelo – šlo kar težko z jezika. Verjetno je tudi on vedel, v kaj se podaja, verjetno je tudi on vedel, da se bomo v (muko)trpine z Mastnakovim prihodom na sceno spremenili vsi ostali. Gledalci v dvorani, gledalci v (o, groza) posnetku, gospod predsednik države in predvsem – predvsem, predvsem, predvsem – športni junaki, njihovi starši, njihovi partnerji. To, kar smo videli, zagotovo ni bil nastop komika. Težko namreč verjamem, da so komurkoli na svetu smešni (vsaj ne na način, kot bi si sleherni komik želel) nepripravljenost, zmedenost, neprofesionalnost, nespretno jecljanje in moreče ponavljanje živčnega polglasnika nnnnnnnnn.
To, kar smo videli, tudi ni bil prispevek novinarja ali novinarskega voditelja. Še če bi devetletnik na športnem dnevu povprečne vaške šole na hitro, brez kakršnekoli priprave opravljal intervjuje z zmagovalci deškega in dekliškega krosa, za tako trapasta vprašanja ne bi prejel ne opogumljajočega trepljanja po rami ne štampiljke v obliki čebelice. Če bi si nadalje kdo drznil reči, da je bilo to, kar smo videli, delo igralca, bi nas tragična smrt velecenjenega Jerneja Šugmana strla povsem na novo in bi nas bolela še bolj kot v trenutku, ko smo zanjo izvedeli. Z igranjem je imelo to skrpucalo skupnega približno toliko, kot ima pijansko sms sporočilo skupnega z romanom Komu zvoni. Preostane nam torej le še možnost, da je Mastnak počel tisto, kar ponavadi počne dobro in pri čemer ga vsekakor občudujem: da je oponašal. A bolj kot razmišljam, bolj sem prepričan, da ga v preteklosti ni bilo tako zgrešenega, tako slabega, tako katastrofalno mučnega voditeljskega nastopa, ki bi ga lahko posnemal, se iz njega norčeval.
Celo če bi me »pozabljeni« Bašljev sovoditelj skušal prepričati, da je šlo za parodijo na temo tistega obupa, ki ga je ob sprejemu zlatih košarkarjev na Kongresnem trgu uprizoril Dani Bavec, ne bi imel nobenih možnosti za to, da bi mu verjel. Bavec je bil grozen, a če nanj pogledam danes, je bil okno v čudoviti svet za torkov cankarjevski masaker, ki si ga je treba ogledati, da bi v njegov obstoj lahko verjeli. Naj vam bo še tako težko in še tako nerodno – kar vam zagotovo bo -, morate si ga ogledati, če si ga še niste. Če ste ga bodisi v živo bodisi v (še enkrat, joj) posnetku že videli, pa ga skušajte čim prej pozabiti in hkrati nanj opozarjajte vse, ki jih s svojim glasom lahko dosežete. Opozarjajte, da so najboljši slovenski športniki, za katere ne bi bili dovolj dobri niti najlepša dvorana na svetu, največji oder, najbolj imenitna prireditev in najboljši voditelji, dobili nekaj brutalno drugega.
Da se je nanje, na njihove dosežke in na njihove bližnje, ki so v imenu nekaterih več kot upravičeno odsotnih prevzemali več kot zaslužene nagrade, figurativno podelal nekdo, čigar nastopa sploh ni mogoče dojeti. Njegovih vprašanj o japonskih dvoranah, potovanja na Kanarske otoke, mučenja s francoskim rogljičem, grozljivega poskusa promocije lastne televizije, mučenja z oblikovanjem kakršnegakoli razumljivega stavka in ostalih nebuloz namreč ni mogoče uvrstiti v nobeno kategorijo, v noben žanr. Ni ga medijsko zabavljaškega predalčka, ki bi bil zame nesprejemljiv; pa naj gre za najbolj absurden tabloid, najbolj ostro satiro, najbolj bogaboječo hiper korektnost kakega katoliškega glasila, Mastnaku tako zelo ljubi Mikijev zabavnik ali karkoli nekje vmes. Nesprejemljivo je zgolj to, da »komik« ni bil nič od tega. Pravzaprav je bil s svojo predstavo, ki bila sramotna celo za sredi noči zbujenega in o tematiki povsem nepoučenega popolnega amaterja, zgolj to. Bil je en velik, sramoten, ponižujoč nič.
