Spomin je čudna stvar. Vedno, ko steče debata o rokometnih dvobojih Celja in Zagreba, mi v spomin prikliče prizor iz lokalne krčme, kamor smo se zatekli nekega sobotnega večera v letu 1998, da bi kot že nekajkrat pred tem s pomočjo vsak svojega »zdravila« sprali grenak priokus, ki je ostal po še enem ponižanju v Ledeni dvorani. Ob kozarčku mrzlega smo si tako lizali rane, skozi zobe preklinjali v naših očeh primitivne, prevarantske ter hudobne purgerje in si prisegali, da gremo poleti namesto na Krk na Krf, ko se je na vratih prikazal sosed in prijatelj ter v zanj značilnem pompoznem ter nastopaškem slogu že na vratih zarjovel iz dna duše. "Od danes naprej pijem le še laško!" je solznih oči v nekakšen protest in hkrati znak podpore celjskemu ter z njim slovenskemu rokometu, ki je bil v naših očeh nedvomno žrtev zarote, oznanil svetu sicer zapriseženi unionist.
Da, tiste dvoboje v devetdesetih letih je spremljalo toliko emocij, da so odrasli možje od besa, gneva in razočaranja tudi zajokali, moj prijatelj pa je bil v tistem trenutku, po še enem porazu in ponižanju, pripravljen na tovrstno žrtev. Ne vem, kako dolgo je dejansko zdržala njegova zaobljuba, poznavajoč ga morda v najboljšem primeru do naslednjega dneva, sem se pa še istega večera pridružil njegovi ideji, kar pa resda ni bila ravno »sofijina odločitev«, saj je bil že takrat kozorog pogosto na meniju.
Bilo je to športno rivalstvo, ki je presegalo okvirje samega športa, v navezi z bolestnim nacionalizmom in šovinizmom pa se je marsikomu zameglil um. Danes, v recimo temu zrelejših letih, me je denimo sram priznati, a takrat mi, iskreno povedano, globoko v temačni duši ni bilo niti najmanj žal, da je Zlatan Saračević, ta velik igralec in človek, dobil pločevinko v glavo, žal mi je bilo le, da je namesto Sarača nista dobila bodisi Slavko Goluža ali pa Ivica Udovičić, državna sovražnika številka ena v tistih dnevih.
Potem je z leti to veliko rivalstvo počasi zbledelo in danes je to drug svet, danes gre za dve simpatični ekipi, ki na podoben način iščeta svoj prostor pod soncem oziroma način, kako tekmovati z bogatejšimi ter kako ostati v njihovi družbi. Nekoč se je igralo za finale, danes je uspeh že osmina finala. Nekoč je bila to rokometna vojna, ki je ustavila čas, danes je to lep športni večer.
Miha Andolšek
26.09.2015
15:59:52
Ko smo pili le še laško
Bilo je nekoč na divjem rokometnem Balkanu.
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do
Plus
vsebin.
Več informacij
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki profila berejo vsebine brez oglasov.
- preverjen e-naslov
- preverjena tel. številka
- popolni osebni podatki
- prijava na e-novice
Ste pravkar uredili podatke? Osveži podatke