vesna derzek1 Odkrito.si

Novinarka RTV Slovenija v veselem pričakovanju

meghan 1 Svet24.si

Zaokrožili zelo vroči posnetki seksi Meghan ...

Deček Cameron Macauley preteklo življenje Petisvet.si

Mamica, imel sem drugo družino, preden sem umrl

upravna enota, okence Svet24.si

Na upravni enoti v Ljubljani kaos in zlom sistema:...

nlp, neznanie leteči predmet, luči Svet24.si

AUDIO: Piloti so videli "NLP" in "zelo svetle ...

spiderman Njena.si

Umrl oče Spider-Mana

Tomi Meglič in Tara Zupančič Njena.si

Tomi Meglič ponosen na svojega sina

Barbara Kavčič
Barbara Kavčič
0 10.09.2015 09:36:24

Tisti kazenski strel

Arsen Perić
Pred včerajšnjim jutranjim srečanjem sva se s Tomažem Razingarjem nazadnje srečala pred točno tremi tedni.

Takrat je na tribuni blejske dvorane samo spremljal trening Anžeta Kopitarja. Seveda sva se zaklepetala, med drugim sva govorila o njegovi prihodnosti. "Odločil sem se," je kratko dejal, a nisem ga prepričala, da bi mi zaupal več. V smehu mi je takrat omenil včerajšnji datum in uro ter obljubil, da bo ta sreda tista, ko se bova spet videla, a ker je to povedal na šaljiv način, mu nisem povsem verjela.


Pa so se njegove besede uresničile in na 9. september ob 9.09 je z velikim cmokom v grlu in tresočim se glasom izjavil: "Prišel je čas, ko je treba reči, da je moja zgodba na ledu končana."

Slutila sem, da bo izustil točno to, pa vseeno priznam, da tako kot njemu tudi meni ni bilo lahko pri srcu, a navsezadnje mi (mogoče tudi zato, ker sem ženska) nikoli ni in ob takih mejnikih tudi nikoli ne bo.
Otroka Jesenic, dolgoletnega reprezentanta, kapetana risov, olimpijskega zastavonošo in navsezadnje enega največjih simbolov slovenskega hokeja, legende, od zdaj naprej ne bom(o) več spremljali na tistih resnih tekmah. Ne bova se več srečevala na reprezentančnih zborih, tiskovnih konferencah, v mešanih conah, na klopcah pred slačilnicami in ob ogradah, kjer sem nanj redko naletela brez nasmeha na obrazu. Tako je bilo vsaj v mojem primeru.

Raza je drsalke obesil na klin, palica je v kotu, a njegova igralska zapuščina nikoli ne bo pozabljena. Zadnje slabo desetletje, torej odkar sem v večji meri vpeta v hokejsko dogajanje, sva opravila ne vem koliko pogovorov, intervjujev, spila več kav, kramljala o vsem mogočem (Tomaž je zelo zgovoren), ne samo o hokeju, a vseeno še vedno večinoma o nama nadvse ljubem športu.



V najinih pogovorih se nikoli ni gibal kot mačka okoli vrele kaše, bil je neposreden, iskren, znal je prenesti kritiko, marsikaj je pogoltnil, prevzel tudi krivdo koga drugega, še posebej v zadnjih letih je zaščitil garderobo, v dobro ekipe se je tudi sam kdaj "vrgel pod vlak". Leta je bil kapetan z velikim K-jem. Tudi zaradi vsega omenjenega si je z moje strani prislužil veliko spoštovanje.

Kot igralca si ga bom zapomnila po mnogih dobrih predstavah v vseh mogočih dresih, po borbenosti, a tudi provokativnosti, še posebej v tistih mlajših, drznejših letih, ko ne morem reči, da je bil vedno priden kot ovčka. Še zdaleč ne. Tudi sam je priznal, da je bil težek karakter in da njegov ego ni majhen. A tudi takega smo, če je bilo kdaj treba, sprejeli.

Rdeči 9, kot smo ga od nekdaj radi poimenovali, je dosegel veliko pomembnih golov, tudi tistega na olimpijskih igrah na nepozabni tekmi proti Slovakom. A ta še zdaleč ne bo kot moj najljubši. Tega je dosegel leto prej. V Vojensu, s kazenskega strela. Da, nedvomno je bil David Rodman tisti, ki je na Danskem strelsko najbolj izstopal, a tisti »penal« proti Belorusom v 43. minuti za vodstvo s 3:2 … Še danes težko ubesedim svoje resnično videnje dogajanja s tamkajšnje novinarske tribune, vse je nekako zamegljeno. A ta kazenski strel ne. Enako je tudi s huronskim veseljem dan kasneje in s kapetanovimi solzami sreče, ki so odzvanjale na svetovni ravni.

Takih prizorov, v katerih bi se v glavni vlogi na ledu znašel Tomaž Razingar, zdaj ne bo več. Njegovo slovo je bilo pričakovano čustveno, grenko, a hkrati sladko. Raza lahko s ponosom gleda na svoje dosežke, ki jih je navsezadnje preveč, da bi o vseh lahko tu brali. Hvala za vse omenjene in tudi tiste tu izpuščene, Tomaž. Že zdaj komaj čakam, da bom naslednje leto dobila priložnost, da skupaj še zadrsava.

Članki iz rubrike