Na svojem tretjem velikem tekmovanju v vlogi selektorja je Jure Zdovc dosegel najslabši rezultat. Začel je odlično, s četrtim mestom na evropskem prvenstvu leta 2009, ki mu je sicer takrat pomenilo bore malo – in danes verjetno ni prav dosti drugače –, ko pa je imel kolajno praktično že v rokah. A vseeno je bil storjen presežek. Lani na svetovnem prvenstvu z uvrstitvijo v četrtfinale tega ni storil, izpolnil pa je osnovni cilj, toda spet je ostal tisti priokus, da bi zmaga nad Litvo vse skupaj lahko še precej spremenila, čeprav zagotovila, da bi bilo boljše, nimamo. Letos pa je prvič zaostal za tistim rezultatskim minimumom, ni se dvignil niti nad tisto osnovno mejo, ki je bila postavljena pri četrtfinalu, kaj šele da bi se približal pregrešno drznim napovedim o polfinalu, od katerih tudi letos ni odstopal, pa čeprav ga je pri ekipi, kakršno je imel na voljo, ob takšnih izjavah marsikdo razglasil za norega.
V Lillu smo torej prišli do točke, ko tudi Zdovc ni bil zagotovilo za izpolnitev cilja. Nekdo je enkrat o njem rekel, da ima ob znanju, ki ga premore, še veliko srečo. Da slednja vedno nekako hodi v korak z njim, in res se je zdelo, da s Konjičanom na klopi Sloveniji težko zares spodleti. Pa smo doživeli tudi to. Tudi Zdovc ni čudodelnik, tudi on ne zna spremeniti vsega, česar se dotakne, v zlato oziroma uspeh. A kdorkoli bo prst po izpadu z Latvijo, ki se sicer ne bi smel zgoditi, uperil vanj, bo zelo verjetno ravnal napačno. Iz preprostega razloga, ker je Zdovc pravzaprav iz Lilla prišel domov ovenčan s kolajno. Ne s tisto pravo, zato pa z ono, ki si jo je zaslužil za to, kar je naredil z letošnjo reprezentanco.
Vsak, ki zdaj morebiti pljuva po selektorju, se mora spomniti, kaj je menil o izbrani vrsti še kakšen dan pred začetkom prvenstva, da ne govorimo na začetku priprav, ko se je zdelo, če malo pretiravamo, da se je še drugič to poletje zbrala reprezentanca B. Drži, uspešne predstave v Zagrebu so razlog, zaradi katerega Zdovcu lahko očitamo, da nosi odgovornost za poraz in predvsem za videno v soboto. A treba je povedati, da bi takšna zasedba s komerkoli drugim na klopi zelo težko sploh nadaljevala pot iz Hrvaške v Francijo.
In zato se ne čudim predsedniku košarkarske zveze, ko pravi, da ne vidi boljšega od Zdovca v vlogi selektorja. Tudi jaz ne, a to ne pomeni, da je tako pri vseh. Tudi v košarkarski zvezi, kjer se bodo najprej kresala mnenja o morebitnem nadaljnjem sodelovanju z njim. Seveda pa bo svoje moral povedati tudi on, ne?
