Edini brez kolajne

Tako kot na tem prvenstvu Gruzija ni Nizozemske, Hrvaška ni Gruzije in Češke, Litva pa ni Belgije. Presenečenja so že res sestavni del športa, to drži kot pribito in močno prispeva k zanimivosti, rane ob bolečem neuspehu pa to spoznanje ne zaceli kar tako. Ponovitve privedejo do frustracije.

Slovenski košarkarji so tekmo osmine finala zasluženo izgubili, ker so na igrišču prikazali manj vsega – želje, volje, borbenosti in tudi znanja. Niso izgubili, ker bi jih okradel sodnik. Niso izgubili zaradi neverjetne smole oziroma nore sreče tekmeca. Izgubili so zaradi svojih napak, pokleknili so, ker niso bili osredotočeni in na igrišču niso znali uveljaviti svojih prednosti.

Ne glede na številne odpovedi nekaterih nosilnih košarkarjev in ne glede na posledično zdesetkano zasedbo je uvrstitev na 9. do 16. mesto neuspeh. To je v zadnjih desetih letih, na zadnjih šestih evropskih prvenstvih oziroma od leta 2005 dalje najslabši dosežek. In kot takšen pomeni sestop iz prvega v drugi kakovostni razred evropske košarke.

Naj bo to dejstvo še tako boleče, korak nazaj pravzaprav ni nekaj najhujšega, kar se je zgodilo slovenski košarki. To se dogaja tudi večjim silam, pa jih to ne pahne v dolgotrajnejše črno obdobje. Grki so denimo na EuroBasketu leta 1999 izgubili prav vse tekme, pristali na zadnjem mestu, dve leti pozneje so doživeli nov neuspeh, saj se niso uspeli uvrstiti v četrtfinale, z menjavo generacije pa so leta 2005 v Beogradu osvojili Evropo. In še več, leto pozneje so v polfinalu svetovnega prvenstva na Japonskem v nepozabni tekmi na kolena spravili zvezdniško moštvo ZDA.

Litovci so po razočarajočem 12. mestu na prvenstvu stare celine leta 2001 čez dve leti postali evropski prvaki. Leta 2005 je Srbija – takrat še skupaj s Črno goro – na domačih tleh pogorela na celi črti, na naslednjem prvenstvu se je brez zmage dotaknila tal, potem pa na Poljskem prek Slovenije skočila na drugo mesto. Še najbolj nestanovitni med vsemi pa so Italijani, ki imajo celo vrsto neuspešnih nastopov, zaradi česar so pogosto prisiljeni igrati kvalifikacije. Za nameček si leta 2009 sploh niso uspeli priigrati nastopa na EuroBasketu, dve leti pozneje pa jih je rešila Fiba, ki je število ekip s 16 povečala na 24. Pa vendarle, Italija se tu in tam uspe rešiti iz vrtinca zablod in se na svoj način »prikomolčiti« do vrha, leta 1999 do evropskega zlata, dve leti prej do nastopa v finalu, leta 2004 pa celo do še posebej cenjenega olimpijskega srebra.

Po petih zaporednih uvrstitvah na mesta med štiri in sedem, slabši letošnji nastop za Slovenijo torej ne bi smel biti tragedija. Še posebej glede na okoliščine. Bolj bodejo v oči številni spodrsljaji, ki izdatno presegajo presežke. Prva – belgijska – klofuta ima že 22 let staro brado, Izraelci so si nas privoščili kar trikrat, Latvija letos že drugič. Ko so fantje kar pokali od samozavesti, jim je pot v polfinale prekrižala Nemčija, Grčija se je v igro vrnila po težko verjetnem preobratu, Srbiji pa so enostavno poklonili finale v Katovicah. Pozor: med enajstimi reprezentancami, ki glede na uvrstitve v četrtfinale od leta 1993 dalje z naskokom spadajo v prvi evropski razred, v tem obdobju na velikih tekmovanjih le Slovenija ni osvojila niti ene kolajne.

Edina, ki se je vselej obrisala pod nosom.

Slovenska težava v resnici ni v spodrsljajih, kot je bil sobotni z Latvijo, ampak v tem, da na dosedanjih 17 reprezentančnih akcijah od osamosvojitve (ki je košarko v piramidi slovenskega športa – tudi ali predvsem zaradi uspehov v času nekdanje skupne države – potisnila zelo visoko, skoraj povsem na vrh) slovenski košarkarji že treh različnih generacij niso niti enkrat »dali jajc na mizo« in zagrabili tisto, kar so jim ves ta čas drugi prisojali, sami pa očitno v to nikoli niso prav zares verjeli.