Moti me, da naša reprezentanca nikoli ni bila popolna, da so se vedno našli izgovori, da so vedno odpovedovali nekateri igralci, iz takšnih ali drugačnih razlogov.
Letos me je zmotila predvsem odpoved Gorana Dragića, ki naj mu ne bi dovolil nastopiti njegov delodajalec iz Miamija. Predsednik KZS Matej Erjavec je dejal, da se niso hoteli prepirati z Miamijem in tudi Gogijem, da bi ga »prisilili«, da bi letos igral za reprezentanco. Zakaj pa ne letos?
Letos je zelo pomembno, saj se mora Slovenija uvrstiti v četrtfinale, če želi v kvalifikacije za OI v Riu. In letos bi z Gogijem imeli veliko več možnosti. Vsaj zdi se mi tako, nočem pa se vmešavati v delo Jureta Zdovca. No, slednji je dejal, da se je celo pogovarjal s Patom Raileyjem, a šef vročice ni hotel nič slišati o tem, da bi Gogija pustil na EP.
Ampak sedim v kotu in premišljujem in prišel sem do razsvetljenja. Morda pa so vzrok vsem tem odpovedim otroci?
Košarkarji so posebni ljudje, ki imajo z reprezentanco poseben odnos. Nemški as Dirk Nowitzki je kar nekajkrat odpovedal nastop za reprezentanco. Od leta 1998, ko je začel kariero v NBA, za nemško izbrano vrsto večkrat ni igral, kot je. No, pri njem niso bili vzrok odpovedi otroci, saj je postal oče lani julija in letos marca. Bolj se mi zdi, da gre pri njem za »sponzorske« obveznosti, saj je letos, ko je prvenstvo doma v Berlinu, spet v reprezentanci, ker ga je »prosil« sponzor reprezentance, ki je tudi njegov osebni sponzor.
Letos za Francoze igra tudi Tony Parker. Zanimivo, da slednji sploh še ni odigral tekme za Francijo na svetovnih prvenstvih od leta 2001 naprej, je pa igral na vseh evropskih prvenstvih. Pri njem je otrok morda vzrok za to, da lani ni igral v Španiji, saj je aprila lani dobil prvega otroka.
Grški bog košarke Vasilis Spanulis ima, kot se spodobi za patriarhalne Grke, tri sinove in je izpustil dve reprezentančni akciji – EP 2011 v Litvi in lansko SP v Španiji. Koliko so rojstva potomcev vplivala na njegovo igranje ali ne, ne bi vedel.
Pri nas so te teme zelo občutljive in nikomur ne smeš nič reči. Bog ne daj, da bi Gogiju očitali, da ni prišel v reprezentanco zato, ker mu je žena povila otroka. Pri meni v službi ne bi šlo tako. Mislite, da bi me šef gledal, če bi rekel, da dva meseca pred rojstvom ne morem v službo, ker moja žena pričakuje? Je že res, da za Gogija reprezentanca ni služba, toda košarka je njegova služba.
Kakšen odnos imajo vsi ti fantje do svojih delodajalcev, pove podatek, da so tako Nowitzki, Parker, Spanulis kot Dragić vsi igrali ali bodo igrali za svoje klube, ne glede na to, ali so postali starši ali ne. Reprezentanci pa so se z lahkoto odpovedali. Če bi vsak od njih v svojem klubu dejal, da bo igral za reprezentanco, mu tega ne bi mogel nihče preprečiti, saj imata ne nazadnje NBA in Fiba pogodbo, ki ureja igranje za reprezentanco na velikih tekmovanjih.
Morda pa je malce čudno, da Gogi, potem ko ga pogrešamo v reprezentanci, sedeč pred televizorjem čivka za fante, ki jim ne pomaga na parketu. In tudi Boki Nachbar. Se kar strinjam s tistom Matijo, ki je pod vse skupaj napisal – Boki in Gogi, boljše bi bilo, če bi igrala, in ne modrovala.
