Večji je, ker je združil sebe

Fenomen Peter Prevc. Najboljši skakalec, letalec na smučeh na svetu. Moški, ki se mu v tem trenutku klanja ves skakalni svet. Preprost fantovski šampion, kot ga v tem trenutku jemlje vsa Slovenija. Športnik, ki ga v tem trenutku spremljajo tudi tisti, ki sicer ne vidijo čez ograjo nogometnega stadiona Camp Nou. Fenomen, ki je obnorel Slovenijo tako kot še noben športnik do zdaj v zgodovini samostojnosti naše male podalpske državice.

Za Mira Cerarja sem bil premlad, Braneta Oblaka sem še malce ujel, potem pa sem kot strasten navijač in pozneje kot novinar pospremil vse velike uspehe slovenskega športa – od Bojana Križaja do odbojkarskega srebra v Bolgariji. Skoki? Smučarski skoki? Da, seveda, Planica. Prvi spomini mi sežejo do Petra Štefančiča in Marjana Mesca ter tega, da smo otroci pri stari mami skakali s krušne peči na kavč in ob tem poskušali narediti telemark. Vsako leto smo s starši ali pa s šolo (imeli smo tako imenovani športni dan) odšli do Planice in si ogledali tekmo. Še danes doma hranim kartico z avtogramom svetovnega prvaka v poletih v Planici iz leta 1977 Avstrijca Reinholda Bachlerja.

Takrat je bil oče Petra Prevca Božidar ali Dare, kot ga kličejo prijatelji, še najstnik tako kot jaz, saj je ista generacija, kot sem sam. Pred kratkim (to je sicer mala laž) sva, tako gospod Božidar kot jaz, prestopila v drugo polovico življenja in praznovala abrahama. Tudi on je kot "mulec" hodil v Planico na skoke in morda sva kakšen dan celo skupaj občudovala "norce" na smučeh, ki so leteli tja do 180 metrov, ali pa pridušeno izrekla kakšno krepko kot takrat, ko je Bogdan Norčič istega leta, kot je Bachler zmagal, pri 181 metrih z rokama podrsal po snegu. Da, da, smučarski skoki, poleti, Planica, planiški junaki ... so imeli posebno mesto v slovenskih domovih, odkar pomnim. Skoke sta gledala moja babica in dedek, moja starša, gledal sem jih jaz, za svojo hčer pa nisem čisto prepričan.

Če vse skupaj malce posplošim, skoke so zadnjih 40 let, odkar je televizija na veliko vstopila v slovenske domove, gledali "vsi". Do danes, ko jih gledajo vsi, brez narekovajev.

NEPREMAGLJIVI
V svoji novinarski karieri sem imel priložnost spremljati nekaj izjemnih športnikov, ne samo slovenskih, ki so v zadnjih 15 letih zaznamovali svetovno športno sceno. S slovenskimi športnimi junaki sem se seveda seznanil precej dobro. Delil z njimi dobro in slabo, doživljal z njimi velike uspehe in tudi velike poraze. Dva izmed njih sem še posebej pozorno spremljal – Tino Maze in Primoža Kozmusa. Oba imata zlato olimpijsko kolajno, česar Peter še nima, oba sta bila v svojem obdobju v svojem športu prepričljivo najboljša na svetu. Tako rekoč nepremagljiva. Zato me je lani, ob znamenitem zapletu in razpletu v Planici, začel zanimati Peter Prevc. Kot fenomen športnika, kot fenomen človeka, kot fenomen, ki je v zadnjem času v slovenskih domovih pogostejši kot slika device Marije, ki je v slovenskih domovih pogostejši, kot je bil včasih potret Josipa Broza v javnih ustanovah.

Pred dnevi me je presenetil oče nekega uveljavljenega nogometaša, ki še lani ni priznaval nobenega drugega športa kot nogomet, ko mi je ob srečanju dejal: "Zdaj spremljam Prevca. Fant je res 'norec'. Prvič v življenju res spremljam smučarske skoke."

Začel sem se spraševati, kako, zakaj. Kako to, da je Peter Prevc za seboj potegnil vse? Zakaj tako navdušenje nad Prevcem, ki je seveda odličen športnik, najboljši skakalec na smučeh na svetu? Saj so vendarle samo smučarski skoki, s katerimi se resno ukvarja sedem držav na svetu, s čimer sem malce pretiraval.

Zakaj Petra Prevca malikujejo vsi v Sloveniji – od preprostih ljudi na podeželju, delavcev v tovarnah (če sploh še kakšna obratuje) do univerzitetnih učiteljev, zdravnikov, novinarjev ... Ob fenomenu Petra Prevca ni razlik med spoloma, ni starostnih mej, ni socialnega razslojevanja, ob fenomenu Petra Prevca so vsi enotni – Pero je car. Pero je največji car, kar ga ima Slovenija. To v tem trenutku zagotovo drži kot pribito. Ampak ...

NAJVEČJI VSEH ČASOV?
Zdaj se moramo vprašati, ali je Pero največji car, kar ga je imela Slovenija v vsej svoji zgodovini. Seveda moramo vzeti v obzir največ zadnjih deset, dvanajst let, saj je bil prej popolnoma drugačen svet. Svet brez spleta in brez družbenih omrežij. Z današnjo generacijo težko primerjam tudi Bojana Križaja ali Matejo Svet, kajti tedaj so nas vodila drugačna čustva. Z današnjo generacijo, s Petrom Prevcem, težko primerjam tudi Primoža Ulago, Jureta Koširja, Primoža Peterko, Brigito Bukovec, Iztoka Čopa in celo Jolando Čeplak. Vsi so bili izjemni športniki, toda v slovenskih domovih niti po naključju ni visela njihova slika nad kuhinjsko kotno sedežno garnituro, kot danes visi Prevčeva (v resnici seveda ne visi, ampak je na televizorju v kuhinji ob nedeljskem kosilu ali na tablici mlajšega člana družine, ki je položena na sredino jedilne mize).

Peter Prevc je v zadnjih dveh mesecih preplavil vse medije. Tako tradicionalne, ki jih lahko prebereš, kot elektronske v vseh mogočih oblikah. "Katerikoli slovenski medij odprem na spletu, ven skoči Prevc. Sploh ne vem, kaj se drugega dogaja po svetu," je dejal Peter. Drži.

Ampak zakaj Peter? Saj smo imeli tudi Tino, ki je bila prav tako uspešna ali pa še bolj kot Prevc, a ni postala kraljica vseh slovenskih src. Tine kljub vsemu del ljudi pri nas ni maral. Vsi so ji seveda priznavali športno nedotakljivost, toda osebnostno so ji zamerili marsikaj. Zamerili so ji, da je sem ter tja zahtevala denar, ki ji je pripadal od smučarske zveze, da je ob kakšnem porazu s pogledom mrko ošvrknila novinarja, ki je ostal brez izjave ... Zamerili so ji, ko se je govorilo, da bo zamenjala smučarsko državljanstvo, če ne bodo ustregli njenim zahtevam (ne željam). Tina je v javnosti marsikdaj dobila etiketo, da ji gre samo za denar. Tina Maze športnih vernikov ni imela samo na svoji strani, ampak ji je del Slovencev očital marsikatero značajsko lastnost. Tina nikoli ni bila oseba, ki bi tako brezkompromisno poenotila narod v mnenju o eni sami osebi. Tina nikoli ni bila Peter. Podobno kot s Tino, a precej manj, je bilo s Primožem Kozmusom. Korl je bil po značajskih lastnostih in po okolju, iz katerega je izhajal, celo bližje Petru Prevcu kot Tini Maze, vendar se je nespretno ujel v mreže politike in lokalnih interesov. In takrat je izgubil veliko – po olimpijskem zlatu iz Pekinga bi lahko dosegel, da bi mu ljudje jedli iz roke, iz roke preprostega kolosa iz vasice Presladol blizu Brestanice.

Javno mnenje kroji svet okoli nas. Za širšo javnost niti ni pomembno, ali vse teze o Tinini "zategnjenosti" držijo, ali vsa Korlova "politična pobratenja" držijo. Za širšo javnost je dvom povsem dovolj. In tisti, ki še omahujejo, se potem oklenejo dvoma, ker so negativci po duši, in potem zavračajo vsakršno drugačno mnenje.

In kaj je s Petrom? Peter jim ni dal nobenega povoda, da bi lahko dvomili. Peter je popolnoma neomadeževan mladenič, ki se prijazno odzove vsaki prošnji za pogovor, vsaki prošnji za dobrodelno akcijo, vsakemu stisku roke navijaču ali vsaki prošnji za podpis na majico ali na, kako prikladno, neomadeževan bel kos papirja.

JE TO ISKRENOST? JE!
Ko se pogovarjaš s Prevcem, se ti kar malce smili. Bombardiranje z vprašanji, cukanje za rokav ... "Pa pustite fantu, da do konca poje svoj sendvič!" Tako sem bil še sam malce nevljuden, takšen kot nas javnost tako ali tako opisuje, in kar naravnost udaril z vprašanjem, za katerega sem vedel, da mu ne bo preveč všeč. Ampak kaj? Da vidimo, ali drži tisti srbski pregovor "Na muci se poznajo junaci!" (slovenski prevod je samo približen: najboljši moraš biti, ko je najtežje). Norveški mediji so pisali o tem, da so vam sodniki dali previsoko oceno za rekordni skok brez telemarka. "Sem skakalec, ki mora tehnično skočiti čim bolj brezhibno. Dvakrat sem popravil rekord skakalnice. Nisem pa sodnik, nisem opravil sodniške licence, zato se bom teh komentarjev vzdržal," je, ne da bi trznil z očmi, odgovoril Peter. V očeh se mu je videlo, da se ni vprašal, zakaj ga to sprašujem, ni mu bilo težko odgovoriti na vprašanje. Zastal je le stotinko sekunde in možganske nevrone pospremil v nadzorovan odgovor.

Pa je lahko vedno tak? Bi ga morda lahko sprovociral? Verjetno že, ampak bi moral iti prek meje dobrega okusa in človeškega dostojanstva, kar pa ni ne profesionalno ne etično in še manj bi bilo koristno, da bi v tem trenutku skakal po glavi slovenskemu nacionalnemu junaku.

Peter se nadzoruje, tako kot se je naučil nadzorovati let v zraku. Tako lahko preživi – v divjini sodobnega sveta in v zraku, ko leti z več kot 100 kilometri na uro. "Telo se da nadzorovati. Posebej ko si v formi, lažje načrtuješ in nadzoruješ gibe. Tudi jaz se po skakalnici vsakič spustim z glavo. Zdaj sem se naučil, kako moram biti osredotočen na skoke, in to bom poskušal obdržati. Le če kakšen trening ne gre, če imam tri ali štiri slabe skoke, potem skočim malo na glavo, da se naredi drastična sprememba, da sam sebe pretentam. Ampak to je na treningu."

Morda bo sam sebe postavil v ospredje in se postavil za največjega vseh časov pri nas? Greste po poti rekordne sezone Tine Maze? "Danes smo 18. januarja, počakajmo do 20. marca," je bil spet nadzorovan, premišljen Petrov odgovor. Ampak ali res nikoli ne izusti nobene neumnosti? Ali se res nikoli ne spozabi? Na tekmi svetovnega pokala v Oslu mu bo sodil oče Božidar. "Marsikdo je že naredil izpit za skakalnega sodnika in potem prišel na svetovni pokal. Edina zanimivost pri tem je, da se piše Prevc in da je moj oče. Torej bi lahko bilo na tej tekmi kar veliko Prevcev. In zagotovo bo bolj kritičen kot preostali," pravi Peter, ki mu nekateri pravijo kar Pero, po domače. To se mi zdi neprimerno. Peter je, in ne Pero. Peter je iz spoštovanja do staršev, ki so mu dali tako ime, Peter je iz spoštovanja do njega, ker ni fante iz sosednje ulice, ampak najboljši skakalec na smučeh na svetu.

Ampak nekaj ga bo zamajalo? Nekoč je po Petrovi poti hodil Primož Peterka, pa ga je vse skupaj posesalo vase. Petra ne bo? "Previdnost je usmerjena k temu, da na bi zaspal na uspehih. Vse to moram zdaj odmisliti, odstraniti iz glave in narediti prostor za osredotočenje na nadaljevanje sezone. V času, ko skušam spočiti glavo, iščem nove ideje. S skoki je tako, kot bi ves čas jedel makarone. Po petih dneh se jih naveličaš in včasih se tudi skokov naveličaš po petih dneh. Ko greš potem na solato, si vesel," je Peter izbrskal kulinarične metafore.

Dobro, ali ima Peter sploh kje postavljene meje? Je mogoče Džingiskan, da se ustavi šele ob Kaspijskem morju? "Nimam mej. Grem po poti, ki se vzpenja. Na to pa moraš biti osredotočen. Ne vem, koliko časa bo trajalo."

No, ni bil zadnji poskus, da Peter reče kaj sočnega, kajti do tistega trenutka sem tako ali tako uvidel, da iz moje moke ne bo kruha. Grenak priokus, ker ni bilo dveh kolajn? "Ni grenkega priokusa. Odskakal sem tako, kot sem si želel. In s tem sem zadovoljen. Že na začetku sezone sem dejal, da če naredim dobre skoke, sem zadovoljen tudi z desetim mestom. Če pa skočim slabo, tudi s prvim mestom nisem zadovoljen. Treba je bilo tolažiti Anžeta Laniška, da je to zanj šele prva taka tekma in da jih bo prišlo še veliko. Da se zaradi ene same tekme nima smisla vznemirjati predolgo. Jurij Tepeš pa mi je ušel. Naslednji dan o tej tekmi nismo več veliko govorili. To poglavje smo zaprli in pogled je treba usmeriti naprej," je spet mirno odgovoril, brez zajemanja sape ali trzljaja z veko.
En odgovor me je vseeno spomnil na lani, na finale v Planici, ko so vsi dejali, da skokov ne moreš nadzorovati. Rekordi? Pri njih gre precej daleč, lahko gre predaleč. "Če bi videl, da gre predaleč, bi skok že skrajšal," je zatrdil Peter. Pa naj še kdo reče, da skoka ne moreš nadzorovati, oziroma skočiš lahko toliko, kot želiš. Peter ga lahko. Ker je najboljši, ker je Peter Prevc.

In PP je lahko pogumni padalec, popolni pristanek, poznavalec poletov ali pa pokončni preprostež. Lahko je vse to ali pa nič od tega, zagotovo pa je PP Peter Prevc, zagotovo najbolj priljubljen športnik v vsej slovenski športni zgodovini. Ker je včasih samo Peter in ker je na skakalnici samo P. Prevc. In ljudje imajo radi oba – tako Petra, mladega preprostega gorenjskega fanta, ki stopi v srce vsaki babici, kot P. Prevca, ki ga občudujejo tudi moški, ki niti sebi ne priznajo, kako imajo v grlu cmok, ko za P. Prevca zaigra slovenska himna. In Peter Prevc je tako poseben, ker je uspel v sebi združiti oba – tako Petra kot P. Prevca.