Ko sodnik dovoli, da se iz njega norčujejo

Z izjemo našega mu ostali slovenski mediji ne namenjajo pozornosti. Še več, dogodek preprosto ignorirajo. Kot da se ne bi zgodil. Pa se je! Še kako se je. In še več, pripetilo se je nekaj, česar nogometni svet še ni videl. Premiera. Ne le slovenska, govorimo o evropski, svetovni razsežnosti. S sobotnim špalirjem se je Ljudski vrt vpisal v zgodovino.

Seveda gre za dejanje, ki je nekaj običajnega. Izmislili so si ga v Španiji in je postal ritual v končnici prvenstva. Potem ko si ekipa tudi teoretično zagotovi naslov prvaka, na naslednji tekmi na igralno površino odide skozi špalir, ki ga sestavljajo igralci nasprotne ekipe in sodniki. Na ta način in s ploskanjem zasedbi s šampionsko zvezdico čestitajo, ji izrazijo spoštovanje. To smo navsezadnje že videvali tudi na slovenskem prizorišču, Mariborčani so se nazadnje skozenj sprehodili v predzadnjem krogu prejšnjega prvenstva v Novem mestu, pred tem so si z minimalno zmago nad Domžalami zagotovili trinajsti naslov.

V zgodnjem hladnem sobotnem večeru so bili vijoličasti v drugačni vlogi. Tokrat so se oni postavili v špalir, tokrat so oni ploskali. Gledalcem v Ljudskem vrtu in pred televizijskimi sprejemniki ni bilo nič jasno. Kaj se dogaja in čemu? Kakšno je bilo sporočilo? Uradnega odgovora še vedno nimamo, Mariborčani molčijo. Oziroma ne komentirajo. »Pojasnjevali ne bomo ničesar. Ker je v slovenskem nogometu v navadi, da nihče ničesar ne pojasnjuje. Zakaj bi bili izjema?« na vprašanja o razlogih odgovarja športni direktor Zlatko Zahović, toda za vse nekoliko manj naivne je sporočilo vendarle jasno. »Čestitke« so bile namenjene delivcem pravice. Sarkazem brez primere, ki je nekaterim zgolj všečna potegavščina, spet drugi se nad takšno potezo Štajercev zgražajo, jo obsojajo ter hkrati dodajajo, da je posledica užaljenosti.

Pod Kalvarijo so se odločili, kot so se, nadvse vznemirljivo pa je seveda vprašanje, kako je sploh mogoče, da so svojo zamisel lahko uresničili. Kaj je počel sodnik? Kaj so počeli sodniki? O čem so razmišljali Nejc Kajtazović, Matej Žunič, Dejan Povšnar in Vojko Goričan? Se je vse skupaj dogajalo z njihovo privolitvijo? V prvi vrsti seveda s privolitvijo glavnega sodnika?

Protokol pred tekmami je kristalno jasen, sodniki morajo na igrišče popeljati obe ekipi. Vse je natančno določeno. In pika! Le ko gre za izredne primere, kot je denimo špalir za naslov prvaka, lahko vse skupaj poteka drugače in seveda ob dogovoru vseh vpletenih strani. Tudi vodstva tekmovanja.

Ob koncu tedna se je v Sloveniji igral šele 21. prvenstveni krog in scenarij, ki smo mu bili priče, se seveda ne bi smel uresničiti. Niti po naključju. Nejc Kajtazović je dopustil nedopustno. Ne vem, kaj natančno se je nekaj minut pred tekmo Maribor – Krško dogajalo pod vzhodno tribuno Ljudskega vrta, ampak to niti ni tako zelo pomembno. Karkoli se je, kranjski sodnik in njegovi sodelavci ne bi smeli dovoliti, da je bil uvod v dvoboj vse prej kot običajen. Morali bi ga preprečiti. Ker ni niti najmanjšega dvoma, da imajo sodniki na voljo vse vzvode, s pomočjo katerih morajo zagotoviti, da mora vse skupaj potekati po pravilih.

Kaj bi lahko Nejc Kajtazović storil v soboto? Zelo preprosto. Ko je videl, da so varovanci Krunoslava Jurčića krenili po svoje, ko so izginili izza njegovega hrbta in se začeli postavljati v špalir, bi jih moral opozoriti, da tako pač ne gre. In jih poklicati nazaj. Če njegovih navodil ne bi upoštevali, bi jih moral kaznovati. Z rumenim kartonom. Vsakega posebej. Če tudi v tem primeru njegova opozorila ne bi zalegla, bi moral iz žepa potegniti karton rdeče barve. Prav zanima me, kako bi se igralci odzvali? Bržčas bi se vrnili v »startne položaje«, če se morda ne bi, pa bi drugega za drugim izključeval. Dolgo mu ne bi bilo treba. Ko bi četrtič pokazal rdeče, bi preprosto označil konec tekme (ostalo bi premalo igralcev). Da, pred njenim začetkom, nakar bi bila registrirana s 3:0 v korist moštva iz mesta nuklearke. Zelo preprosto, mar ne?

Ampak Nejc Kajtazović tega ni storil. Namesto tega je dovolil, da so se tisti, ki bi jih moral kaznovati, iz njega na neki način norčevali. In iz njegovih stanovskih kolegov. Iz celotne sodniške organizacije! Povrhu je početju Mariborčanov dal legitimnost, kar je skregano z zdravo logiko. Gotovo si je privoščil napako, ki si je ne bi smel in je tako velika, da jo bo tudi prvi mož sodniške organizacije Vlado Šajn težko opravičil. Pri nedosojenih najstrožjih kaznih, prekrških, razveljavljenih golih se je vedno mogoče pogovarjati o prosti sodniški presoji in vse skupaj zaviti v celofan, tokrat pač ne. Nejcu Kajtazoviću se je pripetil tako hud spodrsljaj, da kazni ne more uiti. Hudi kazni. Bi bila lahko mariborska tekma celo njegov labodji spev?
Skoraj prepričan sem, da bi se sodnik z avtoriteto odzval drugače. Tako pri nas, še posebej pa v tujini. Samo predstavljamo si lahko, kakšen kraval bi bil, če bi se kaj podobnega zgodilo v Španiji, Angliji, Italiji, Franciji, Nemčiji ali katerikoli drugi močnejši evropski ligi. Veselica, kazni bi bile temu primerne. Za vse akterje. Pri nas pa se ob to z izjemo naše malenkosti ni obregnil nihče. Za NZS, Nejca Kajtazovića in Maribor je sreča, da je tako, da se s tem nihče pretirano ne ukvarja, da na širšem področju vse skupaj mineva relativno neopaženo. Bodo temu primerne sankcije?