Pero, Tina, Kopi Viole ali PR Viole?

Še deset ali petnajst let nazaj je bilo povsem nepomembno, če je kateri izmed slavnih ljudi stiskal pesti za kakšen klub. Saj ne, da je bilo navadnim ljudem za takšne stvari vseeno, a v dobi brez družabnih omrežij – zdi se, da je bilo to vsaj kakšnih 100, če ne celo več, let nazaj – je bilo do takšnih informacij zares težko priti. Pravzaprav si do njih lahko prišel le, če je kakšen zvezdnik, bodisi športni bodisi filmski ali glasbeni, v katerem od intervjujev poudaril, koga favorizira. Zato se tudi klubi niso trudili in niso novačili slavnih ljudi ter jih preobražali v svoje navijače. Takrat je bilo to nepotrebno, kajti slavni glede svoje pripadnosti niso mogli komunicirati z javnostjo. V zadnjih letih, ko so družabna omrežja doživela pravi razcvet, ko ljudje ves dan visijo na njih, tam dobivajo informacije in sledijo svojim idolom, je položaj povsem drugačen. Danes je imeti slavnega človeka za svojega navijača največja, hkrati pa najenostavnejša mogoča promocija, česar se zavedajo povsod po svetu, vse bolj pa tudi v Sloveniji.

No, če sem povsem natančen, se tega zaveda samo en klub v Sloveniji. Nogometni. Medtem ko vsi košarkarski, rokometni, odbojkarski – dodajte poljuben šport – živijo nekje v letu 2000 in ko v taistem letu živijo tudi vsi slovenski nogometni prvoligaši, je en klub na tem področju izjema. Maribor je že zdavnaj ugotovil, kako se tem stvarem streže, in tako se danes skorajda vsi slovenski šampioni iz drugih športov deklarirajo kot navijači vijoličastega kluba. Štajerci s tem dokazujejo, kaj pomeni imeti odlično ekipo za marketing in za odnose z javnostmi.

Čeprav je res, da so še zmeraj svetlobna leta oddaljeni od največjih klubov na svetu – najboljši so, kakšno presenečenje, Američani –, in da se jim kdaj pa kdaj primeri katastrofalna napaka. Kot je bila na primer tista v prejšnji sezoni, ko so dvoboj s Celjani najavili kot "Bitko za Štajersko", na plakatih pa so bili nogometaši upodobljeni z vojaškimi čeladami na glavah. Nič spornega, če ne bi bile čelade na las podobne tistim, ki so jih uporabljali nemški vojaki med drugo svetovno vojno. Vse skupaj so v službi za marketing in odnose z javnostmi v Ljudskem vrtu pozneje pokvarili še z uradnim pojasnilom, da ni šlo za nemške nacistične čelade, temveč čelade, kakršne nosijo motoristi, kar ne bi moglo biti bolj za lase privlečeno (Kaj, za vraga, imajo motoristi z bitkami!?), toda saj veste, kako pravijo, kdor dela, greši. Mariborčanom bi bilo najlažje slediti drugim prvoligašem – morebiti lahko izvzamem Domžalčane, ki se trudijo z različnimi zabavnimi filmčki, ki pa so na precej (preveč) amaterski ravni – in ne narediti ničesar za promocijo, toda vijoličasti se zavedajo, kako zelo pomemben element je postal dober piar v današnjem svetu.

O tej temi večkrat razmišljam. Zanima me, ne nazadnje sem se odločil z njo pobližje seznaniti na svojem podiplomskem študiju. Vsakič, ko poskušam komu razložiti pomembnost dobrega marketinga in predvsem službe za odnose z javnostmi, poskušam to storiti s primerom, ki sicer ne prihaja iz realnega življenja, a bi lahko. Leta 1993 je izpod peresa Larryja Beinharta nastala briljantna satirična novela American Hero, ki je bila leta 2004 ponatisnjena z naslovom Wag the Dog. S taistim naslovom je leta 1997 izšel film Barryja Levinsona, v katerem je oskarjevec Robert De Niro zaigral piarja ameriškega predsednika, še en oskarjevec Dustin Hoffman pa hollywoodskega producenta.

Glavna igralca sta morala rešiti seksualni škandal, v katerem se je tik pred novimi volitvami znašel predsednik. V filmu, ki so ga v Sloveniji katastrofalno prevedli kot Pasji dnevi – naslov v originalu se je nanašal na šalo "Zakaj pes maha z repom? Ker je pes pametnejši od repa. Če bi bil rep pametnejši, bi mahal s psom", ki naslika, kaj sta morala glavna igralca storiti, da sta rešila predsednika –, se De Niro spomni, da bi bilo najlažje, če bi ljudje preprosto pozabili na škandal. S Hoffmanom ustvarita umetno vojno z Albanijo, o kateri začnejo pisati vsi mediji in ljudje kar naenkrat pozabijo na predsednika. Zakaj pravim, da bi bilo nekaj takega povsem mogoče tudi v realnem življenju? Le mesec po izidu filma se je v podobnem žgečkljivem škandalu znašel takratni predsednik Bill Clinton (afera Monica Lewinsky), skorajda v istem času pa so ZDA bombardirale farmacevtsko tovarno Al-Shifa v Sudanu, kar je medije prisililo, da so povlekli vzporednice s tem filmom.

Dobra lahko služba za odnose z javnostmi ljudi prepriča o nečem, kar ni nujno, da drži. Nekaj podobnega počnejo pri Mariboru s slovenskimi športnimi šampioni. Nikakor ne želim trditi, da Peter Prevc, Tina Maze, Anže Kopitar ali Primož Kozmus kot najbolj izpostavljeni znani navijači Maribora v resnici ne navijajo zanj, in komurkoli delati krivico, želim le povedati, da so jih morda, če v preteklosti še niso bili opredeljeni, uspeli prepričati, da se pridružijo vijoličasti vojski. Ne nazadnje nihče izmed naštetih ne prihaja ne iz Maribora ne iz okolice štajerske prestolnice. A v Mariboru so jih s pravimi prijemi prepričali. Podobno kot uspe moški dobiti žensko. Le redki junaki uspejo brez vsaj malce truda dobiti partnerico. Treba se je potruditi, nekaterim bolj, drugim manj.

In podobno je bilo verjetno tudi pri Mariboru. Gesta, kot je javna čestitka ob kakšnem velikem uspehu ali pa povabilo na tekmo v vlogi častnega gosta, še tako izpostavljenemu posamezniku pomeni ogromno. Prav vsi, Prevc, Maze, Kopitar in Kozmus, so bili gostje na tekmi vijoličastih in prav vsi so od takrat naprej ponosno razlagali, da so veliki navijači Maribora. Lahko ste prepričani, da bi Štajerci poskušali v svojo zbirko slavnih navijačev vključiti tudi Gorana Dragića, če ta ne bi prihajal iz Ljubljane, igral za Olimpijo in se opredelil kot navijač zmajev.

Dragića so tako izpustili, toda tudi omenjena štiriperesna deteljica je dovolj, da v Sloveniji prevladuje mnenje, da slavni športniki držijo pesti za Maribor. Posledično je vijoličasta armada navijačev vsak dan večja, presenečeni bi bili, ko bi izvedeli, koliko novih navijačev so Štajerci dobili samo zato, ker je danes najbolj vroč slovenski športnik Peter Prevc dejal, da mu srce bije za vijoličaste. Mariborčanom je treba priznati, da obvladajo svoj posel. Navijaštvo Prevca so znali ne nazadnje odlično unovčiti tudi na zadnji tekmi novoletne turneje, ko je posadka enajstih članov Maribora na čelu s predsednikom Dragom Cotarjem, direktorjem Bojanom Banom in predvsem športnim direktorjem Zlatkom Zahovićem odšla v Bischofshofen v živo bodrit slovenskega orla. Ni lepšega kot oditi na izlet, si pogledati zmago slovenskega predstavnika, se poveseliti, kaj spiti in obenem delati veliko promocijo svojemu klubu.