Silvestrovanje v Beogradu

Ko je Matjaž Kek na Reki za pomočnika najel rojaka Matjaža Florjančiča in ko so na Kantrido začeli prihajati tudi številni slovenski nogometaši, nihče ni govoril, da želimo Slovenci ugrabiti Rijeko. Tudi ko je Slaviša Stojanović na Marakano pripeljal Nejca Pečnika in Dejana Kelharja, nihče v Beogradu ni začel panično kričati, da bodo Slovenci ugrabili Crveno zvezdo.

Ko sta Milan Mandarić in Ranko Stojić v Ljubljano pripeljala sploh prvega Srba po prevzemu Olimpije, so premnogi v deželici na sončni strani Alp že zagnali vik in krik: "Srbi so ugrabili Olimpijo!"

Če sem povsem iskren, potem bi si bolj želel, da bi Olimpijo prevzel domači trener. Pa ne zato, ker bi imel kaj proti tujcem v nogometu, bog ne daj, da bi imel kaj proti Marku Nikoliću. Saj ga niti ne poznam. A že Marijan Pušnik je dokazal, da tudi Slovenci premoremo več kot dovolj trenerske kvalitete. Zakaj torej recimo ne bi še ene priložnosti dobil Dušan Kosić, ki je pred leti s kadrovsko močno podhranjeno Olimpijo že vrstil dobre rezultate in všečne igre, potem pa odšel mnogo pred tem, preden bi lahko dokončal svoje delo? Ali pa morda Igor Benedejčič, ki na klopi reprezentance do 19 let iz meseca v mesec dokazuje, da ima izjemen občutek za vodenje predvsem mladih nogometašev? Našel bi se še kdo iz mlade garde strokovnjakov, s katerimi bi Olimpija zagotovo lahko naredila korak naprej. Ne nazadnje tudi ne bi bilo slabo, če bi se recimo na klop zmajev usedel Stojićev prijatelj Srečko Katanec, ki ga po tisti kratki pustolovščini pri Gorici nikdar več nismo videli v slovenskem klubskem nogometu …

Da, veliko je trenerjev, ki bi jim osebno dal prednost pred Nikolićem. Pa ne, ker bi me slednji motil. Še več – mislim, da je, če je že moral priti tujec, celo ena boljših rešitev. Vem, da bi navijači in Slovenci na splošno gledali precej drugače in v prvi vrsti neprimerno bolj zaupljivo, če bi Olimpijo recimo prevzel Harry Redknapp. Ne nazadnje bi bilo razpoloženje precej boljše, tudi če bi prišel recimo kakšen Andrea Stramaccioni. Ker je pač Italijan. Nikolić pa neki Srb, ki jih v tej državi tisočerih predsodkov in stereotipov tako ali tako mečemo v isti koš in jim v svoji zaplankanosti brez sramu obešamo takšne in drugačne etikete, a na nobeni ni napisanega nič lepega. No, saj silvestrovati v Beogradu je fino, na splavih se je prijetno zabavati, ampak pri tem se vse tudi konča.

Ob tem je skorajda absurdno, da se nad "srbizacijo", kot se nekateri groteskno izražajo, razburjajo navijači kluba, ki so jim največ gorja povzročili – Slovenci. Saj pogroma stare Olimpije ni povzročil tujec, saj tudi zgodba nove Olimpije ni zašla v slepo ulico zaradi tujca. Zakaj torej takšen odpor? Sploh v času, ko so z globalizacijo nogometa tuji lastniki klubov postali nekaj vsakdanjega. V Angliji je v tuji lasti praktično vsak drugi klub, v Italiji tako Roma kot Inter, v Španiji Valencia, v Franciji na katarski pogon leti PSG, v Belgiji ima Emir Dautović kot član belgijskega kluba Royal Mouscron-Peruwelz izraelskega lastnika, črnogorskega trenerja in 22 soigralcev, ki niso Belgijci. Prepričan sem, da vsem navijačem to ni pogodu, a ko je edina alternativa bankrot in dokončen mrk, si težko izbirčen. Navijači Olimpije so se želeli na vsak način znebiti domačega mogotca Izeta Rastoderja, zdaj jim gre vse bolj v nos to, kar počne tuji bogataš Milan Mandarić. Nekateri celo že spet pozivajo k bojkotu!

V življenju ni pomembno, kaj si, precej bolj šteje, kdo si. Milana Mandarića, Ranka Stojića in ne nazadnje Marka Nikolića vsekakor lahko sodimo po udejstvovanju iz preteklosti, a končno sodbo glede njihove ljubljanske zapuščine bomo lahko podali šele čez čas. Ne danes ne jutri, zagotovo pa po svoje že lahko poleti. In če bo tedaj čas za proteste, naj narod pač protestira. A zdaj bi Olimpiji precej bolj koristilo to, kar je imela v svoji novejši zgodovini le redkokdaj – složnost s kančkom zaupanja. In predvsem razuma.