Zaradi tega bi se je morali udeležiti vsaj vsi tisti, ki imajo to čast, da so posegli po nagradah. Včasih je to nemogoče, včasih pa nebodigatreba.
Državne proslave morajo biti na slovenski kulturni dan – 8. februarja, na dan državnosti – 25. junija, na dan samostojnosti in enotnosti – 26. decembra in na dan, ko praznuje slovenski šport. Morda bi se lahko pogovarjali o tem, zakaj imamo slovenski kulturni praznik uzakonjen, nimamo pa uzakonjenega slovenskega praznika športa. Mar je šport za narodovo identiteto in prepoznavnost v svetu prispeval manj kot kultura? Toda to je predmet drugega razmišljanja, ki v naslednjih letih tako ali tako ne bi naletelo na plodna tla.
In ko smo se ustavili pri državnih proslavah, se mi zdi, da bi morali dogodek in predvsem ljudi, ki dogodek predstavljajo, počastiti tudi nekateri najvišji predstavniki države. V torek je na Športnika leta 2015 prišel predsednik države Borut Pahor, prišla je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič, manjkala pa sta vsaj predsednik vlade Miro Cerar in predsednik državnega zbora Milan Brglez. Toliko o politikih, ki jih niti ne mislim več omenjati, saj bi morali samo vedeti, komu in kdaj se izkaže spoštovanje s svojo prisotnostjo.
KDO BO, ČE NE SAMI
Četudi politiko odmislimo in zavzamemo stališče, da se politika ne sme vmešavati v šport in obratno, je to zelo naivno stališče, ki pa ne boli in niti nikogar ne moti, čeprav večina ve, da ni tako. Veliko bolj pa zmoti, zbode v oči, da se prireditve Športnik leta ne udeležijo nekateri športniki in tudi predstavniki posameznih športnih zvez. Res je, da ne moreš nikogar prisiliti, da bi prišel na tako prireditev, toda tisti, ki jih ni, dajo jasno sporočilo, da jih taka zadeva ne zanima. In potem tudi nimajo nobene pravice, da take prireditve ali izbore komentirajo in jim poskušajo izpodbijati legitimnost. Pa v prvi vrsti niti ne gre za to, ali se posamezniki strinjajo s takim načinom predstavitve našega športa, predvsem je treba tu poudariti, da gre za temeljni človeški odnos, ki se mu preprosto reče spoštovanje. Vrhunski športniki radi rečejo, da moraš najprej spoštovati samega sebe, da bi lahko spoštoval druge. Ne vem ali to drži ali ne, kajti sam sem bil vzgojen tako, da spoštujem druge ljudi, ne glede na vse, če me z dejanji ali besedami ne prepričajo drugače. Sprašujem se, ali tisti, ki jih na taki prireditvi ni, ne spoštujejo samega sebe? Ali pa morda lažno ali pretirano spoštujejo samega sebe in ne spoštujejo drugih? Morda ne spoštujejo samo načina predstavitve? Morda pa jim je samo vseeno oziroma jim za vse skupaj, če niso neposredno vpleteni, "dol visi".
TU SEM, KER SPOŠTUJEM TEBE
V preteklih letih se je na prireditvi Športnik leta ničkolikokrat zgodilo, da na podelitvi ni bilo nagrajenega športnika ali športnice. Večinoma, vsaj kolikor je bilo meni znano, so imeli vsi upravičene razloge za svojo odsotnost – Anže Kopitar je ob takem času s svojimi Kralji igral preko luže, Tina Maze je imela tekmo na severu Evrope, Peter Prevc je prav tako imel tekmo ... Popolnoma jasno mi je, da vrhunskega športnika ne moreš voziti tisoč in več kilometrov daleč za enourno proslavo. Preveč stvari je na kocki, prehitro se podre ustaljeni ritem, ki so ga športniki vajeni. In še najmanj, kar bi si želel, je, da bi bil prihod na tako prireditev kriv za slabše rezultate posameznika ali posameznice.
Na letošnji prireditvi sta manjkala oba drugouvrščena v kategoriji športnik in športnica leta – Jakov Fak in Tina Trstenjak. Za slednjo se je že vnaprej vedelo, da je ne bo, saj je bila na tekmah na Japonskem, za Jakova pa ... Še tri dni pred prireditvijo je bilo dogovorjeno, da bo prišel. Pa je zadnji hip odpovedal, ker je moral že v torek trenirati na prizorišču naslednje tekme svetovnega pokala v avstrijskem Hochfilznu, ki je od Ljubljane oddaljen okoli 300 kilometrov, kar znese štiri ure vožnje v eno smer. Vse lepo in prav. Glede na rezultate, ki jih je Jakov dosegel na tekmah v švedskem Östersundu, bi verjetno tudi to sprejel kot utemeljeno opravičilo. Če gre za trening vrhunskega športnika, potem se morajo vse druge stvari temu podrediti. Toda ...
ALI RES? SKORAJ NE MOREM VERJETI!
Toda Jakov je v torek ob 16.08, torej štiri ure pred prireditvijo Športnik leta 2015, na družbenem omrežju objavil fotografijo s svojim dekletom, ob njej pa zapisal: "Zdaj je vse lažje. Po enem mesecu v Skandinaviji končno doma. Malo počitka, jutri zjutraj pa na pot na tekme v Hochfilzen. I'm feeling better now #home #relaxation #traveltomorrow (Zdaj se počutim boljše #doma #sproščanje #jutripotujem)."
Kako, prosim? Jakov je bil doma, v Mrkoplju in ni bil na treningu v Hochfilznu, kot je bilo rečeno? Kdo ima koga za norca?
Do torka popoldne, ko sem izvedel, da Jakova ne bo na podelitev Športnik leta, sem imel Jakova Faka za enega najbolj pokončnih športnikov v Sloveniji. Po pripovedovanju mnogih, ki so bili z njim v stiku, sem imel Faka za iskrenega in poštenega športnika, ki da veliko na čast, ki verjame, da le trdo delo prinese rezultat. Jakova sem imel za človeka, niti ne toliko za športnika, visokih moralnih vrednot. Jakova sem imel za človeka, ki naj bi bil vzor mladim ljudem, ne samo športnikom. Tudi ko sem povzemal pisanje Björna Ferryja, ki je govoril o 100.000 evrih pod mizo, sem bil trdno prepričan (v bistvu sem še danes), da je bil Jakov žrtev sistema in ljudi, ki so ta sistem peljali naprej in vodili. Četudi bi Jakov morebiti res dal nekomu denar, da je lahko nadaljeval s športom, ki ga ima rad, pri meni ni izgubil niti trohice spoštovanja, ki sem ga imel do njega. Toda ...
SPOŠTOVANJE
Seveda dopuščam možnost, da posamezniku prireditev in nagrade Športnik leta ne pomenijo nič, popolnoma nič, in tudi tako mnenje spoštujem. Sicer o takem stališču lahko rečem samo, da je to pljuvanje v lastno skledo in da je to nespoštovanje vseh drugih športnikov, ki so prejeli nagrado ali so se udeležili prireditve, toda to je spet samo subjektivno mnenje. Dopuščam tudi možnost, da Jakovu Faku prireditev in nagrade Športnik leta Slovenije 2015 ne pomenijo nič in da se zaradi tega ni udeležil prireditve. Kaj si mislim o takem razmišljanju, sem že zapisal. Kot človek, ne kot novinar, pa ne morem dopustiti, da se potvarjajo dejstva in izmišljujejo stvari, ki dejansko ne držijo. Kaj je torej res? Je bil Jakov Fak v torek v Hochfilznu na treningu ali doma v Mrkoplju?
Pa verjetno vse skupaj niti ni pomembno – koga sploh res zanima, zakaj Faka ni bilo na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, da bi sprejel nagrado za drugega športnika Slovenije, ko ga je v prvi vrsti čakal predsednik Republike Slovenije Borut Pahor? Spoštovanje?
Ali res še koga zanima, razen mene, seveda, ali je Fak s tem pokazal nespoštovanje do Petra Prevca, Tine Maze, odbojkarske reprezentance, Tine Trstenjak oziroma njenih staršev, Žana Koširja, Mine Markovič, Tima Gajserja, Lucije Mlinarič, Mateje Pintar, Mitje Petkovška, Dejana Zavca ter stoterice aktivnih in nekdanjih športnikov, športnih delavcev ... ljudi, ki imajo šport radi, ljudi, ki s srcem stiskajo pesti, da Jakov vsak strel zadene v črno? Spoštovanje?
Vseeno mislim, da Jakov spoštuje, zelo spoštuje vse slovenske aktivne in nekdanje športnike, vse ljudi, ki stiskajo pesti zanj. Mislim, da ga je bilo samo strah, da mu ne bi kdo postavil neprijetnih vprašanj, in se zato ni pojavil na prireditvi. Sprejmem. Toda Jakov, samo povej in razumeli bomo, ne pa nas imeti za norca!
