Vse, kar je želel v svojem romanu povedati, pa bi lahko odslikal prek Iličićeve (reprezentančne) nogometne zgodbe.
Trpljenje mladega Josipa bi se glasil naslov, ker bi šlo za zgodbo o nogometašu, ki bo januarja prihodnje leto dopolnil 28 let in bi bil po nogometni logiki vse prej kot rosno mlad, bi v oklepaju lahko dodal še "ne več tako" in nastal bi roman, vreden branja. Trpljenje (ne več tako) mladega Josipa, zgodba o trpečem, nerazumljenem junaku, ki mu v svoji nesrečni želji po tem, da bi se dokazal v dresu izbrane vrste, da bi ga vzljubili v največji meri selektor in soigralci, potem pa še vsi kritiki, misli večkrat uhajajo k samomoru, pri čemer seveda nimam v mislih samomora v dobesednem pomenu besede, temveč v prenesenem, mislim na reprezentančno upokojitev. Misel, ki je zvezdniku Fiorentine zagotovo večkrat šinila skozi glavo, in prepričan sem, da je o njej razmišljal tudi po ponedeljkovem zadnjem treningu pred torkovim povratnim obračunom z Ukrajino, ko mu je postalo jasno, da ga bo Srečko Katanec v Ljudskem vrtu posedel na klop za rezervne nogometaše.
Josip Iličić je v marsičem podoben Goethejevemu junaku Wertherju. Je drugačen in tega ne more skriti. Je nerazumljen in tega ne morejo skriti ljudje okrog njega. Je nesrečen, kar se vidi na vsakem reprezentančnem zboru, v vsakem njegovem koraku, v vsaki njegovi gesti, v vsaki njegovi besedi. Zdi se, da se akcij izbrane vrste že dolgo udeležuje samo zaradi nekakšne moralne dolžnosti in da mu je igranje za reprezentanco bolj muka kot karkoli drugega. Ker čuti, da ni enakopraven član tega moštva, ker ni tipičen nogometaš, kakršna je večina slovenskih fantov, in ker preprosto ne čuti podpore. Ne soigralcev, še toliko manj pa selektorja. In prav zato so njegove igre v reprezentančnem dresu povprečne, velikokrat pa celo podpovprečne. Vsaj za njegove standarde.
Da je Jojo v 35 nastopih za slovensko izbrano vrsto ostal velik dolžnik, ni nobenega dvoma. Le dva dosežena gola, ki ju je zabil proti vse prej kot resnima reprezentancama Cipra in San Marina, sta za nogometaša njegovega kova precej premalo. To je dejstvo in od tega dejstva ne more zbežati ne on ne njegovi podporniki, ki jih v Sloveniji nikakor ni malo. A treba se je vprašati, zakaj je tako. Iličić je tip človeka, ki potrebuje trepljanje po rami, pohvalne besede, lepo govoričenje in ujčkanje. Če hoče pokazati ves svoj razkošen nogometni talent, se mora v nogometnem okolju počutiti dobro, mora vedeti, da je cenjen, mora dobiti občutek, da je zaželen. Na drugačen način ne zna delovati. Pozabite na trdo roko, špartansko vzgojo in podobne prijeme, ki pri nekaterih delujejo motivacijsko. Pozabite kazni, pozabite grde besede. Iličiću so takšni prijemi tuji, v primeru njihovega izvajanja pa se bo nogometaš Fiorentine odzval na popolnoma drugačen način od želenega. Nikakor ne boste dobili motiviranega Iličića, ki vam bo želel dokazati, da se motite. Dobili boste bledega, nerazpoloženega nogometaša, ki mu je vseeno za vse, kar se dogaja okrog njega. Iličićevo osebnost lahko razumemo skozi zelo kratek period njegovega nogometnega udejstvovanja. Spomnimo se samo tistih dveh ključnih mesecev zanj, ko je bil tik pred tem, da konča svojo športno pot v Interblocku, nato pa je prišel klic Maribora, ki ga je vrnil med žive. Ker je Jojo čutil, da je takoj postal bog za navijače vijoličastih, je igral neverjeten nogomet in se praktično čez noč prelevil v enega najbolj vročih nogometašev v Evropi ter si priigral prestop v Palermo. Tega Katanec ni razumel in še vedno ne razume.
Jojo je najboljši slovenski nogometaš. Pika. Konec. Kdor tega ne vidi, je ali slep od nekakšnega (bogsigavedi zakaj) sovraštva do 28-letnega napadalnega vezista ali pa mu je nogomet španska vas. Takšno tehniko, kot jo premore Iličić, takšno prefinjenost, s katero boža žogo, takšno nepredvidljivost in tako fantastične poteze, ki jih izvaja (ko je razpoložen) na igrišču, zmore redkokateri nogometaš na svetu. V Sloveniji takšnega ni. Glede na to, da imamo v naši reprezentanci številne borbene, toda ko je treba narediti kakšno potezo več precej limitirane nogometaše, bi nam moral Iličić biti kot od boga poslan. Vendar ni tako. Josip nikdar ni imel statusa, kakršnega si zasluži. Že od začetka se je počutil nepomembnega. Ko je bil selektor Matjaž Kek, je takrat izjemno vročemu nogometašu Palerma namenjal precej obrobno vlogo, samo pod vodstvom Slaviše Stojanovića je imel status glavnega, ključnega igralca Slovenije, toda takrat je imel težave s poškodbo. Ko se je na reprezentančno klop vrnil Katanec, je bil Iličić znova potisnjen v ozadje. Saj ne, da ni dobival priložnosti za igro, a da ga slovenski selektor ne vidi kot glavnega nogometaša izbrane vrste, kot nepogrešljivega člena, da Slovenije ne vidi kot ekipe Josipa Iličića in desetih pomagačev, je bilo več kot očitno. Tako je Jojo v svojih 35 nastopih zgolj petkrat na zelenici preživel 90 minut.
Katanec Iličića preprosto ne razume. Ne razume, kako je mogoče, da nogometaš iz serie A ne sprinta 90 minut, da se na tekmi ne vrže vsaj petkrat pod noge tekmecu, da ne preteče 12 ali več kilometrov, da po koncu tekme ne bruha od utrujenosti. Ni mu jasno, da Jojo ni tak. Saj ne, da želim Iličića primerjati z Lionelom Messijem, toda ali si sploh lahko predstavljate, da bi Barcelona od svojega dragulja zahtevala vse prej naštete stvari? Argentinec bi bil na zelenici videti smešen. In čeprav sem rekel, da ju ne želim primerjati, je za slovenske razmere Iličić enakovreden z nizkoraslim najboljšim nogometašem na svetu. In kot takšnega bi ga morali sprejeti ter ga na tak način odobravati. Katančevo nerazumevanje nogometašev, ki niso točno takšnega profila, kot bi po njegovem mnenju morali biti, je dobro znano (spomnite se Zlatka Zahovića ali Gorana Pandeva) in zdi se, da se v 16 letih ni naučil veliko. Z drugačnimi igralci ne zna delati, od kod izhaja ta njegov negativni pristop do njih, pa lahko samo ugibam. Toda skoraj prepričan sem, da je precej povezan z nekakšnimi frustracijami (ki jih, priznam, ne razumem) iz igralskih let. Če nisi borec, če nisi rjoveči lev, potem za slovenskega selektorja nisi pravi igralec – čeprav si nogometni čarovnik, nogometni virtuoz.
Najlažje je takšnemu človeku na hrbet nalepiti etiketo, ga označiti kot nogometaša, ki se ne bori, ki je zaradi svoje drugačnosti neprimeren za reprezentanco, in ga ignorirati. Veliko težje se je z njim ukvarjati, ga poskušati razumeti in predvsem poskušati dojeti, kako bi takšnega človeka uspešno vgradil v svoje moštvo. Če ti nekaj takšnega uspe, potem si zmagal. Dobil si vrhunskega nogometaša, ki je sposoben odločati tekme, ki v nogometu uživa in prav zaradi tega daje vse od sebe. In navdušuje. To, kar na primer ni uspelo Vincenzu Montelli, je v popolnosti uspelo Paulu Sousi, zato je Iličić v Fiorentini videti kot eden najboljših posameznikov serie A.
Toda če bo Katanec ostal na klopi slovenske reprezentance, sem prepričan, da bo Iličić doživel Wertherjev scenarij. Da drugače sploh ne more biti. Da bo Iličić prej ali slej podlegel. Dejal, da ima dovolj. Kajti Katanec se ni zmožen prilagoditi, predvsem pa sem več kot prepričan, da se noče. Najti rešitev za najboljšega slovenskega posameznika, ki se ne more vklopiti v njegov sistem, je za zdajšnjega slovenskega selektorja misija nemogoče. Zato res ne bi bil presenečen, če bi Iličić kmalu po tem, ko bi postalo jasno, da bo Katanec ostal na čelu izbrane vrste, sledil Handanoviću, Brečku, Pečniku, Ljubijankiću in preostalim ter se reprezentančno upokojil. Sledil Wertherju. Toda njegova reprezentančna upokojitev bi bila samomor (tokrat v dobesednem pomenu) za slovenski nogomet, in ne zanj, kajti Josip zmore brez Slovenije, Slovenija pa brez (pravega) Iličića ne.
