Kako je Maribor postal drugi klub v državi

Imeli so nogometni monopol in možnost, da vse skupaj še nadgradijo. Da postanejo absolutni vladarji slovenskega klubskega nogometa in da si zagotovijo še naslednjih pet, sedem ali pa deset naslovov državnega prvaka. Po uvrstitvi v skupinski del lige prvakov in po finančni injekciji v višini več kot 10 milijonov evrov se je zdelo, da bo Maribor vladar nogometnega prostora na sončni strani Alp še dolgo, dolgo časa.

Toda predvidevanja se niso uresničila. Športni direktor Zlatko Zahović se je bohotil na nogometnem tronu in precenjeval vrednost svoje ekipe. Precenjeval je moč vijoličastega moštva in ni upošteval številnih znakov, ki bi mu morali dati vedeti, da so potrebne spremembe. Ker mariborska igra že na koncu prejšnje sezone ni bila več niti približno šampionska in so Mariborčani državni prvaki postali predvsem zato, ker so drugi klubi delali še večje spodrsljaje.

Če to ni bil dovolj dober znak, potem bi moral športni direktor Štajercev pomisliti, da nekaj ni v redu ob dejstvu, da pred Ljudskim vrtom ni nastala velikanska vrsta predstavnikov dobrih evropskih klubov, ki bi se grebli za relativno poceni nogometaše, ki so se dokazali v relativno dobrem okolju in ki so nase opozorili z uvrstitvijo (in roko na srce precej dobrimi igrami) v skupinskem delu lige prvakov.

Povrhu so bili nekateri (Ibraimi, Filipović, Mertelj, občasno tudi Viler in še kdo) tudi reprezentanti svojih držav, toda razen Stojanovića Maribor v tem trenutku sploh nima tržno zanimivega nogometaša. Bolj kot precenjevanje lastnega moštva Zahovića v tem trenutku tepe podcenjevanje ljubljanskih tekmecev.

Še nedolgo nazaj je za srbske medije dejal, da se boji, da Olimpija z Mandarićem ne bo dolgo trajala. A Ljubljančani se niso ozirali na zlobne komentarje, marljivo so delali in sestavili tržno veliko bolj zanimivo ekipo. Andraž Šporar bo prodan za v Sloveniji rekordni znesek, Miha Zajc, Nik Kapun in preostali zeleno-beli nogometaši pa imajo v tem trenutku večje možnosti za odmevni prestop kot kdorkoli iz Maribora (če izvzamemo Stojanovića).

Če k vsemu temu dodamo še točkovno prednost osmih točk, potem je trditev, da je Maribor postal drugi klub v Sloveniji, povsem upravičena. No, sicer se vijoličasti lahko pohvalijo, da imajo v svojem mestu na enem izmed največjih in najlepših trgov (Leona Štuklja) ob vseh stojnicah z decembrskimi dobrotami simpatično stojnico, pobarvano v vijoličasto, in da imajo še dve klubski trgovini, frizerski salon ter še kaj, česar Olimpija trenutno nima.

Toda tudi to je nekaj, čemur se posvečajo tržniki zeleno-belih, in ne bodite presenečeni, če se bo že čez štiri mesece dalo kupiti osemnajst različnih vrst spodnjic z logotipom Olimpije ali pa se bodo Ljubljančani lahko strigli v frizerskem salonu zeleno-belih.