Kje se je izgubilo Mi smo Maribor?

Po dvajsetem prvenstvenem krogu mariborski pogled na lestvico ni obetaven. Nikakor ne. Zaostanek za Olimpijo se je znova povečal, ljubljanska prednost osmih točk vsekakor ni zanemarljiva, a še bolj skrb vzbujajoče je spoznanje, da trenutna podoba vijoličastih ne ponuja velikih razlogov za optimizem. Krunoslav Jurčić ga kljub temu še vedno znova skuša širiti in deliti z navijači, toda nisem prepričan, koliko iskrenosti je v besedah po navadi sicer zelo iskrenega hrvaškega strokovnjaka. Iz preprostega razloga, ker se gotovo tudi sam zelo dobro zaveda slabosti, ki jih je v njegovi ekipi nemogoče spregledati. In jih je preveč, kar je navsezadnje zelo nazorno razkrila tudi sredina preizkušnja ob Kamniški Bistrici. Že res, da imajo v Ljudskem vrtu obilo težav s sestavo ekipe, kar nedvomno vpliva na kakovost izvedb, ampak to je lahko le delno opravičilo. Ne sme pa biti izgovor!

Prav tako kot ne smejo biti trditve, da je proti tekmecem z obrambno držo zaradi visoke postavitve zahtevno igrati in je vsaka napaka lahko usodna.

Neizpodbitno dejstvo je, da v Domžalah zasedba izpod Kalvarije ni bila na ravni prvakov. Kapetan Željko Filipović in soigralci so si privoščili preveč napak. Odločno preveč, kar je posledično pomenilo, da jim igra ni mogla steči, kot so si zamislili, poleg tega je nadvse presenetljivo, da ni bilo zaznati pravšnje mere samozavesti. Ali če hočete avtoritete, ki bi jo ekipa, ki je v zadnjih letih serijsko osvajala lovorike, preprosto morala izžarevati. Od "Mi smo Maribor" ni bilo niti M. Ni bilo igralca, ki bi si drznil na svoja pleča prevzeti nekaj več odgovornosti in skušal povleči voz. Zato pa je to na nasprotni strani počel Matic Črnic. Nekdanji član vijoličastih, ki je moral zapustiti Ljudski vrt ...

"Ni dovolj dinamita. In ko je tako, akcije niso takšne, kot bi si želeli. Ne morejo biti," je v sredinem večeru opravičila skušal iskati nekdanji hrvaški reprezentant, ki je do zdaj vijoličaste vodil na petnajstih preizkušnjah. Izkupiček je devet zmag, štirje neodločeni izidi in dva poraza. Ali če ostanemo le pri prvenstvu: sedem zmag, štirje remiji in poraz, ki so ga Mariborčani doživeli v Zavrču. V desetem krogu, bilo je 19. septembra. Od takrat traja niz desetih zaporednih preizkušenj brez poraza, kar se gotovo sliši nadvse obetavno, a je vendarle še vedno preslabo, da bi moštvo iz mesta ob Dravi postalo resna grožnja zmajem.

Ni skrivnost, da je bilo po prihodu Krunoslava Jurčića lepo število dvomljivcev. Ne, ni bil sprejet z navdušenjem, toda že po prvi tekmi se je marsikaj spremenilo. Prepričljiv uspeh v Novi Gorici je vrnil nasmehe na obraze navijačev, ki so jih po večnem derbiju kar nekaj časa preganjale nočne more. V mestu vrtnic je bil Maribor drugačen, kot smo ga bili vajeni v preteklih letih. Nov trener se je namesto postavitve 4-4-2 odločil za napadalnejšo in všečnejšo 4-3-3. Tudi zaradi izpada evropskih bojev, v katerih so bili Štajerci tako rekoč prisiljeni v podrejeni položaj, na domačem prizorišču si hrvaški strokovnjak tega ni hotel privoščiti: "Na igrišču moramo prevladovati. Ker smo Maribor." Nadaljevanje je bilo obetavno, privrženci vijoličastih so bili zadovoljni, na svoj račun so prišli tudi navijaško manj obarvani nogometni zaljubljenci. Ker so bile tekme kot po pravilu atraktivne, vredne ogleda.

Krunoslav Jurčić je prinesel neko novo energijo, na krilih katere je ekipa uspešno jadrala in vzbujala optimizem, da se vrača na nekdanja pota. Na želena pota, toda v zadnjem času se je vse skupaj malce spremenilo. Energija je nekam izginila. Je bilo v začetnem obdobju vse skupaj morda le posledica tako imenovane šok terapije, ki jo je izzvala zamenjava na trenerski klopi? To vprašanje bržčas ni odveč, saj je kot na dlani, da mariborska ekipa v teh trenutkih ni videti najboljše. Ni bila ne proti Zavrču in ni bila proti Domžalam, hkrati vsi problemi, ki jih imajo v Ljudskem vrtu, odpirajo še nekatera druga ugibanja.

So v štajerski prestolnici v pričakovanju sezone res storili vse, kar je bilo mogoče, da bi se aktualnemu položaju lahko izognili? Zlasti po zgodnjem izpadu iz kvalifikacij za ligo prvakov je bilo že veliko tovrstnih razprav. Ob prepričanju, da bi morali Mariborčani del zaslužka iz lige prvakov investirati v nakupe novih igralcev. V osvežitev zasedbe. Zlatko Zahović se je odločil drugače. Bil je neomajen in je še vedno. "Zame bi bilo najlažje dati milijon ali dva za igralce. Ampak vemo, kako smo denar zaslužili. Nihče nam ga ni podaril. Dobili smo ga na krvav način in kar tako ga ne mislimo razmetavati. Ker ni nobenega zagotovila, da bi nakupi dosegli namen. Pretiranih vložkov si ne smemo privoščiti. Vemo, kaj se je dogajalo v preteklosti, v niti enem trenutku usode kluba ne smemo postaviti na kocko. Jaz tega gotovo ne bom storil. Dokler bom tukaj, bom vztrajal pri dozdajšnjem razmišljanju," je že večkrat poudaril športni direktor trinajstkratnih prvakov.

Drži, takšno stališče je mogoče razumeti, povrhu je vedno dobro imeti odgovornega gospodarja. O tem ni niti najmanjšega dvoma, ampak vseeno se je nemogoče izogniti vprašanju, ali je ZZ naposled le nekoliko preveč mirno spremljal korenite spremembe v zmajevem gnezdu, kjer je Izet Rastoder žezlo predal Milanu Mandariću. Ker je bilo jasno, da ima ameriški poslovnež srbskega rodu ambiciozne načrte. Ga je podcenjeval, mar ljubljanske grožnje ni dojemal dovolj resno?

Kako se bo snovalec kadrovske politike pod Kalvarijo odzval v zimskem prestopnem roku? Javna skrivnost je, da bosta prišla Matej Palčič in Amar Rahmanović, z njima in morda še kom bo ekipa dobila tudi tržno zanimiva igralca, ki jih pod Kalvarijo manjka. Olimpija nima le osmih točk več, temveč ima tudi posameznike, ki jih je lažje lansirati na zahtevno mednarodno prizorišče. In zaslužiti. Tako kot bodo zeleno-beli s prodajo Andraža Šporarja. Ni kaj, v nastalih razmerah bi moral biti Zlatko Zahović (spet) izjemno motiviran in lačen skalpov tudi ob igrišču. Čakamo na njegove poteze.