Pol sveta ga ne mara, 8 milijonov vanj veruje

Še vedno je ogromno takih, ki menijo, da je njegovo vedenje preveč robato, da bi bil lahko prava številka ena na svetu – takšna, kot je bil Roger Federer.

Aprila leta 2011 je Novak Đoković dobil najvišje priznanje srbske pravoslavne cerkve, red svetega Save, ki so ga v vsej zgodovini dobili vsega trije športniki (poleg Noleta še Vlade Divac in Dejan Bodiroga). To je bilo, še preden je leto 2011 postalo najboljše leto v Đokovićevi karieri do vključno današnjega dne. In že takrat je Beograjčan prešel okvirje športnih junakov in idolov ter postal simbol ponosnega naroda, ki ob obilici težav ob razkroju lastne države v kriminalu in ob propadanju gospodarstva išče navdih in identiteto v junakih, športnih junakih današnjega dne.

Novak je idol, bog srbskega naroda, ki vanj dejansko veruje in v njem vidi sebe. Vidi, da se da uspeti in postati najboljši na svetu tudi tako, da se učiš v hribih na Kopaoniku, predvsem pa z voljo in željo, da bi nekoč postal nekdo, ter pripravljenostjo, da za to žrtvuješ vse.
"Ko sem bil majhen, sem občudoval Wimbledon. Dejal sem si, da če ga bom kdaj osvojil, moram poskusiti okus te trave. Letos je bila odlična," je v nedeljo po veliki zmagi nad Rogerjem Federerjem dejal Đoković. Desetletni Nole torej ni le sanjal, da bo nekoč najboljši v All England Clubu, ampak si je želel v ustih občutiti okus trave, ki je ena najznamenitejših na svetu. Federer, o tem smo prepričani, nikoli ni imel takih želja. Niti Andy Murray niti Stan Wawrinka, najbrž pa niti Rafael Nadal, čigar edina želja je verjetno bila, da bi se po pariškem pesku valjal kot prašiček po obilnem kosilu.

Ta ali takšna želja, ki pri Novaku skoraj zagotovo ni edina, je tista razlika, ki je danes vidna na lestvici ATP.
In ta animalistična, prvinska želja po uspehu je tudi razlog, da ga pol sveta ne mara preveč. Da ne bo pomote, vsi mu priznavajo, da je najboljši ta hip, toda velika večina sveta, razen osmih milijonov Srbov in še nekaj malega drugih, je v nedeljskem finalu navijalo za Federerja. Za veliko večino ljudi je tenis še vedno visok šport, šport aristokracije in džentelmenstva, uglajenih besed in fair playa. Najboljši, tisti, v katere so usmerjeni vsi žarometi, so bili pripravljeni zatreti lastni jaz in se prilagoditi belim oblačilom, narejenim smehljajem in neskončnemu hvaljenju nasprotnikov, organizatorjev, pobiralcev žogic, sodnikov ...

PREKLINJANJE
Novak se zaradi tega, ker ima v sebi prvinsko željo, nikoli ni povsem uklonil teniškim standardom, ki jih v novejšem času narekuje Federer, za njim pa prav veliko ne zaostajata niti Murray ali Nadal. Zato ga teniško občinstvo ni nikoli povsem vzelo za svojega – kot nekoč ni sprejelo jeznoritega Johna McEnroeja ali kot danes ne sprejme kontroverznega avstralskega mladeniča Nicka Kyrgiosa. Pa se Nole niti v sanjah ne more primerjati z njima po izpadih na igrišču ali zunaj njega. Sem ter tja zaslišiš ali vidiš na Noletovih ustnicah kleno srbsko kletvico, ko pošlje sebe, žogico, nasprotnika ali sodnika tja, od koder je prišel pri rojstvu. Nič posebnega, boste rekli, toda v kraljičini loži so že zavijali z očmi in šepetali med seboj, kakšen primitivec je Nole, popolno nasprotje gospoda Idealnega, Federerja.

DRUŽINA
Ljudje z juga Evrope, ne vem, če sem lahko uvrstim tudi Slovenijo, da me ne bo kdo kamenjal, imamo v principu malce drugačne vrednostne lestvice, kot jih imajo severnjaki. Na jugu je družina, latinsko familia, večinoma na prvem mestu prioritet v življenju. "Odkar sem se poročil in postal oče, nisem izgubil veliko dvobojev. Vsakemu igralcu priporočam, naj se poroči, postane oče in v tem uživa," je še v nedeljo poudaril Nole, potem ko se je takoj po dvoboju v tunelu za igriščem objemal z Jeleno. Pri Novaku je družina že od malega zelo pomembna. Tako oče Srđan kot mama Dijana (rojena Žagar iz vojaške družine iz Vinkovcev) sta odigrala pomembno vlogo v njegovem otroštvu. Oba sta bila v prvi vrsti smučarja, saj sta se na smučišču tudi spoznala, in če ne bi bilo Jelene Genčić, Đoković morda nikoli ne bi vzel v roke teniškega loparja. Toda to je usoda, tako mu je bilo namenjeno.

VOJNA IN JOK
Pred desetimi leti in več mi je Boris Breskvar, ko je bil kapetan slovenske ekipe v Davisovem pokalu, veliki slovenski trener, ki je med drugimi odkril Steffi Graf, Borisa Beckerja in Anke Huber, a ga pri nas niso cenili dovolj, o Đokoviću govoril kot o bodoči številki ena na svetu. Povedal mi je zgodbo, kako je v Nemčijo, na akademijo k njegovemu prijatelju Nikiju Piliću, pred vojno pribežal nadarjeni mladenič iz Srbije. Zgodbo mi je seveda pripovedoval posredno, kot mu jo je govoril Niki, ki je imel uspešno teniško akademijo v Oberschlessheimu blizu Münchna. Nole naj bi septembra 1999 na münchensko železniško postajo pripotoval iz Beograda z vlakom, tri mesece po Natovem bombardiranju srbskega glavnega mesta. Družina Đoković se je odločila, da v Srbiji v tistem času ni možnosti za Noletov teniški razvoj, poleg tega pa so bile razmere skrajno napete. Breskvar je ponavljal Pilićeve besede: "Z vlaka je izstopil objokan in suh fantek, ki ga je bilo zelo strah. Sprejel sem ga, objokanega dvanajstletnika, in ga najprej peljal na pleskavico v gostilno Istra, ki je čisto blizu železniške postaje v Münchnu." Nekaj tednov je imel Pilić velike težave z mladim Novakom, ki se je težko privadil na življenje brez družine in ni imel veliko veselja do treninga, čeprav je takoj videl, da je izjemen talent. Pozneje, tako je pripovedoval Breskvar, se je Novak prilagodil, ne navadil. Naprej ga je gnala trma in izjemna volja ter želja po uspehu.

BOLEZEN GENIALNIH ŠPORTNIKOV
Pred dvema ali tremi leti se je v javnosti ob posnetkih motorično čudnega Noletovega vedenja na igrišču pojavila teorija, da je Novak kot otrok bolehal za boleznijo ADHD (motnja pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo), tako kot plavalni šampion Michael Phelps. Zanimivo, da imata oba, tako Đoković kot Phelps, fundacijo za pomoč otrokom z motnjo ADHD. In otrokom s to motnjo priporočajo, da se ukvarjajo s športom – posamičnim športom – najbolj priporočljivo prav s plavanjem ali tenisom.

NE ZASLUŽI SI IMENA "BAD BOY" 
Đoković ima v tem trenutku bolj kot ne vzdevek "grdi deček" svetovnega tenisa, čeprav si tega res ne zasluži. Imajo ga za arogantnega, vase zaverovanega, samovšečnega, skratka nevšečnega ljubiteljem tenisa. Pa si Novak tega ne zasluži. V tem trenutku je najboljši teniški igralec na svetu, zasluženo na prvem mestu lestvice ATP in igralec, ki bo v naslednjih dveh ali treh letih osvojil še pet ali šest grand slamov. Nole si zasluži, da ga spoštujemo kot igralca in kot človeka. Naredil je vse, kar je mogoče, od mladih nog naprej, žrtvoval mnogo, tudi del tistega, kar mu pomeni največ, da bi postal to, kar je danes. Zato ga moramo spoštovati. Ni treba, da ga imamo radi; za vse, kar je naredil v svetovnem tenisu, pa lahko samo z glave snamemo beli wimbledonski klobuček in se priklonimo tja do zelene opojnosti. On ve, kakšen okus ima, mi pa tega nikoli ne bomo vedeli.