Razen Mariborčanov (Koper bom izvzel, ker Islandci niso in ne morejo biti pravo merilo) so nastopi drugih slovenskih klubov v Evropi klavrni. Če povem po domače, vsi klubi, razen vijoličastih, se takoj, ko pridejo v Evropo, preprosto "userjejo". Nič drugače ni niti letos.
Ko sem že pomislil, da je končno prišel čas, ko bi lahko nekaj točk v Uefin koeficient prispevali tudi Domžalčani in Celjani, pri čemer sem več upov polagal v varovance Luka Elsnerja, ki gojijo igro, primerno za Evropo –, sta prišli četrtkovi tekmi, v kateri so se tako prvi kot drugi (priznam, celjske tekme nisem gledal, toda svojemu sodelavcu, ki mi je opisal potek obračuna, popolnoma zaupam) znova podelali v hlače.
Človek se vpraša, čemu takšen strah pred evropskimi tekmami, ki bi morale priti kot nagrada za vse dobre predstave v sezoni in na katerih bi morali nogometaši uživati. Čemu takšno spoštovanje do evropskih tekmecev, ki po navadi niso nič močnejši od slovenskih predstavnikov? Kako je mogoče, da nihče, razen vijoličastih, ne more narediti odmevnejšega evropskega rezultata? In kako, za vraga, se klubi iz preteklosti ničesar ne naučijo?
Domžalčani so v dvoboj s Čukaričkim – ki se je mimogrede izkazal kot povsem povprečna srbska ekipa – krenili, kot da igrajo najmanj z Barcelono. Prestrašeni, brezvoljni, s podpisano kapitulacijo še pred začetkom. Če bi se obračuna lotili na takšen način, kot so odigrali drugi polčas z igralcem manj, bi danes govorili o odličnem rezultatu Domžal, tako pa lahko razen o dobrem vtisu iz drugega polčasa govorimo le o vnovičnem začetku s polnimi hlačami.
Ne razumem, zares mi ni jasno, zakaj prihaja do tega strahu in zakaj na evropskih tekmah slovenski klubi kot po pravilu razočarajo. Iščem, pa ne najdem odgovora. Zelo zanimivo razlago mi je ponudil sodelavec, ki je prepričan, da se slovenski klubi v prvem krogu kvalifikacij zelo težko motivirajo, ker se zavedajo, da vidnejšega uspeha v Evropi tako ali tako ne bodo dosegli. In da je prav zaradi pomanjkanja tekmovalnega vidika podoba slovenskih klubov na evropskih tekmah takšna, kot je. Ker ne zaupajo vase, ker ne zaupajo v svoje sposobnosti. Ne vem, ali to drži, a če drži, bi bil skrajni čas, da se začnejo zavedati, da evropske tekme niso nikakršen bavbav in da so vidnejši dosežki dosegljivi, če se le v obračune krene pogumno. Slovenski klubski nogomet to nujno potrebuje.
