Švicarji poskrbijo zase, drugi pa naj se znajdejo

Verjetno je malo mest na svetu, kjer je na nekaj kvadratnih kilometrih nakopičenih toliko denarja, zlata ... Ampak to je zgolj v švicarsko dobro, saj gostje in turisti, ki pridejo v mesto z najboljšo kakovostjo življenja na svetu (po raziskavah iz leta 2006), naletijo na visoke cene. Ampak v zadnjih letih je tudi ob Züriško jezero prišlo ogromno ekonomskih priseljencev iz mnogih držav Balkana, južne Evrope, severne in podsaharske Afrike, Indije, Vietnama, Kitajske ... In to daje mestu, ki je bilo še pred 30 leti skoraj povsem švicarsko (bilo je le nekaj malega priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, predvsem Slovencev), novo podobo.

Spreminja se v pravo evropsko mesto z mešanico kultur. Zdaj že lahko vidiš, kako po cesti hodijo mešani pari – po rodu Pakistanec s čistokrvno, bledolično, malce pegasto in malce čokoladno oblito Švicarko. To mi je govorila prijazna gospa sredi šestdesetih, lastnica kavarnice, kamor se zjutraj odpravim na espresso in rogljiček. Gospa Ilke pravi, da je bilo včasih boljše, da so imeli več miru in da so se počutili varneje. Nikakor, da bi bila rasistka ali da bi imela kaj proti priseljencem, ki večinoma opravljajo slabše plačana in bolj umazana dela, ampak moti jo, da se počuti neprijetno, ko gre zvečer na sprehod v bližnji park. Povedal sem ji, da je kriva sama, ker so si Švicarji sami zgradili zid okoli sebe in niso hoteli ničesar deliti z nikomer. Tako imaš zdaj že dele Züricha, ki so etnično prečiščeni – Portugalci imajo svojo četrt, Turki, Azijci, le Balkanci (kamor štejem tudi Slovence) so se potihoma infiltrirali v vse dele mesta. Povsod so, ampak nikjer ne prevladujejo, kar je Švicarjem všeč, ker mislijo, da so zdaj njihovi. Pa niso. Še vedno med sabo govorijo svoj jezik, ampak so del družbe. Počasi tudi velika utrdba, imenovana Zürich, dobiva razpoke, ki pa niso slabe, ampak barvite.