Prvi dan je bil res pravljičen, slovenska izbrana vrsta je v velikem slogu odpravila eno najboljših evropskih in svetovnih reprezentanc Srbijo in imela na široko odprta vrata ne samo za napredovanje, temveč za polfinale evropskega prvenstva. Končala pa je še slabše kot pred dvema letoma in zapravila priložnost. Le tri dni po pristanku na severu Evrope je sledil vzlet. Pa ne za finalne obračune v danski prestolnici, temveč proti domu. Sklonjenih glav. Da bo evropska liga njihova naslednja priložnost, so reprezentanti poudarjali že kmalu po prvem velikem razočaranju. In res je bila. Priložnost generacije, priložnost, ki je ne morejo izpustiti iz rok, priložnost, ki jo bodo zagrabili z obema rokama. In vnovič je ostala neizkoriščena. Ne, tokrat jih ni premagal nasprotnik, za katerega bi lahko po sredinem porazu rekli: ah, saj se zgodi. Ne, tokrat so premagali sami sebe. Z bledo igro, z vsem, kar se je dogajalo v ozadju. Iz rok so izpustili zlato priložnost, da se pridružijo svetovni eliti in začnejo tlakovati neko novo pot.
In kaj zdaj? Kako naprej po takšnem neuspehu? Najlažje bi bilo s prstom pokazati na enega krivca, pa vendarle so zadeve vse prej kot enostavne. Ko se je z novimi cilji in izzivi začela zgodba z Luko Slabetom na čelu, so na odbojkarski zvezi zagovarjali stališče, da mora reprezentanco voditi slovenski strokovnjak. A večkrat se je pokazalo, da so odbojkarji, ki v veliki večini igrajo na najvišji ravni, prerasli slovensko stroko. Ni bilo strokovnjaka, ki bi udaril po mizi, ki bi imel v očeh vseh pravo avtoriteto. Daleč od tega, da bi bil Slabe slab. Je izredno nadarjen, izobražen in ambiciozen trener, toda to izjemno odgovorno nalogo je sprejel po sezoni pri ACH Volleyju in prej pri Kamniku, brez izkušenj na najvišji ravni. Ponujena mu je bila izjemna čast, a hkrati izjemna odgovornost. Pred klubskimi težavami na eni strani in reprezentančnimi obveznostmi na drugi je tudi on klonil. Tako kot so klonili njegovi varovanci. Ko je bilo treba, nihče ni znal prevzeti odgovornosti na parketu. Borili so se, a to ni bilo dovolj. In v zadnjih trenutkih so lahko le nemo spremljali, kako se njihovi cilji rušijo kot domine. Zdaj so na potezi vodilni možje, nekdo mora prevzeti odgovornost za ta neuspeh in kot na dlani je, da so potrebne spremembe. Nobenih alibijev ni več, imeli so vse, a tega niso znali vzeti.