Cene taksijev so med najvišjimi na svetu, zanimivo pa je, da z zornega kota časa, prebitega na poti, z globokim seganjem v denarnico sploh niste na boljšem. Taksisti se predvsem zanašajo na strah prišlekov, pri čemer upajo, da so prebrali čim več opozoril in si po možnosti ogledali film Zadnja postaja (v originalu Ultima parada 174). Gre za fantastično posneto resnično zgodbo, ki prihaja izpod peresa avtorja še dveh velemojstrovin brazilske kinematografije Mesto bogov (Cidade de Deus) in Elitni vod (Tropa de elite) ter govori o masakru na ugrabljenem avtobusu pred dobrimi desetimi leti. Vsi omenjeni filmi so resnično izjemni, a v primeru ogleda pred odhodom v Rio (in Brazilijo na splošno) človeka napolnijo z občutki, ki niso najbolj prijetni in del katerih je tudi želja po izogibanju avtobusom. Če prizore iz omenjenega filma odmislite in se vendarle povzpnete na enega od avtobusov, ki so kljub številnim dodatnim varnostnim ukrepom še vedno tarča neredkih ropov ter poskusov ugrabitev, pa lahko zaradi njim namenjenih pasov na nekaterih cesta nekaj časa (da o denarju ne govorimo) celo prihranite. Tako lahko vaša pot z enega na drugi konec mesta namesto treh ur traja dve in pol, tako kot je ob prihodu v Rio trajala moja. Avtobus s številko 174, ki po tragediji še vedno vozi na isti liniji, a pod drugo oznako, sem nekako uspel postaviti na stran in ni mi bilo žal tako zaradi same poti kot zaradi pisane druščine, ki jo taka vožnja po navadi prinese s seboj. Po verjetnostnem računu sem pričakoval nekaj Brazilcev, nekaj Nemcev in nekaj Argentincev ter to zelo zanimivo mešanico tudi dobil. Atraktiven dodatek sta bila Avstralca, ki sta z avtomobilom prepeljala celotno pot od najbolj južnega do najbolj severnega prizorišča mundiala ter nazaj do Ria. Naslov sopotnika dneva (morda celo tedna ali meseca) pa je nedvomno pripadel Angležu, ki je sedel na sedežu pred menoj in ki je tako kot številni zbiralci raznoraznih zadev, povezanih s svetovnim prvenstvom, spraševal po vstopnicah.
Nisem zbiralec stvari te vrste, zato sem svoje vstopnice na vseh dozdajšnjih velikih tekmovanjih podaril nekomu, ki se mi je zdel za to posebej primeren. Nikoli ne bom pozabil fantiča v Južni Afriki, deklice v Ukrajini in gospe na Kitajskem, pa še kak zelo zanimiv in prav tako nepozaben prejemnik bi se našel. »Od kod pa si?« me je vprašal Anglež, potem ko sva začela pogovor o tem, ali bi mu bil pripravljen odstopiti kakšno vstopnico. "Iz Slovenije," sem odgovoril in videl zelo presenečen odziv, ob katerem sem takoj dodal: "Če ne veš, kje je to, potem tako ali tako nimaš nobenih možnosti in bo vstopnice dobil kdo drug." A ni šlo za to, šlo je za povsem nekaj drugega. Možak je obiskal že nekaj zaporednih svetovnih prvenstev, eden od njegovih zbirateljskih konjičkov pa vključuje fotografije s čim večjim številom navijačev reprezentanc, s katerimi se na mundialu pomeri izbrana vrsta Anglije. "Res je, na tem prvenstvu nisem imel veliko dela in v tem pogledu vse od konca predtekmovanja zaman potujem po Braziliji. Toda na Slovenijo me vežejo prav posebni spomini, pridobivanje fotografij s slovenskimi navijači je bilo edinstveno," je dejal ter mi nato na dolgo in široko (časa sva imela več kot dovolj) razložil vse o poti iz Johannesburga v Porth Elizabeth, kjer se je Anglija v okviru prejšnjega svetovnega prvenstva pomerila z našo izbrano vrsto. Na poti se mu je zgodilo marsikaj, resnično je šlo za pravo pustolovščino, a nekako mu je uspelo prepotovati več kot pol dežele, priti na njeno obalo in se srečati s slovensko množico. "Nisem mogel verjeti, koliko je bilo vaših navijačev. Predvsem pa so bili izjemno domiselno opremljeni, tako da je moja zbirka dobila nekaj najbolj posebnih fotografij," je dejal in najbrž bi mu verjel, tudi če mi kar nekaj teh fotografij, na katerih je bil skupaj s prešerno razpoloženimi Slovenci, ne bi pokazal na mobilnem telefonu. Ob tem pa se verjetno sprašujete, ali je dobil kakšno vstopnico. Vse, seveda, le kako bi se lahko odločil za karkoli drugega.
