Dopuščam možnost, da so me, ko sem se sinoči vrnil vanjo s stadiona, oropali ali da me bodo danes, ko se bom iz nje odpravljal na letališče. To je pač ena najbolj nevarnih držav na svetu in znotraj nje najbolj nevarno mesto, tega dejstva ne more spremeniti prav nič. Toda z vsem zavedanjem, v kakšno tveganje se spuščam in kako zelo bi ob njem z glavo zmajevali vsi vraževerni ljudje, ta zapis je vendarle nastal, v tem trenutku je vendarle pred vami in zdaj ste vendarle sredi branja hvalospeva o četrti, v kateri se počutim kot že v dolgo nobeni. Pa ne govorim le o dobrem mesecu v Braziliji, tako dobro kot tukaj se že zelo dolgo nisem počutil nikjer. Tako dobro kot v Urci, majcenem predelu najbolj razvpitega brazilskega mesta, ki je tako daleč in hkrati tako blizu vrveža vsega tistega, zaradi česar Rio spada (in to povsem upravičeno) med najbolj obiskane kraje na svetu. V Urci z izjemo dveh majcenih napol zasebnih nastanitev (eno seveda uporabljam sam) ni hotelov, kajti zanje preprosto ni prostora. Gre za le dve ulici, ki sta stisnjeni med morje na eni strani in sloviti Sladkorni stožec na drugi, pri čemer je beseda stisnjeni povsem na mestu. Če v kuhinji svojega stanovanjca odprem okno in močno stegnem roko, se lahko strmega skalnatega pobočja kultne vzpetine dotaknem, medtem ko lahko z verande na drugi strani dnevne sobe brez težav vržem kamen med (po možnosti ne na) ribiške čolne, ki se pozibavajo na valovih. In dokler pogleda ne dvignem na drugo stran zaliva je to vse, kar vidim. Pred menoj majhna promenada (prej malce širši pločnik) nad morjem z omenjenimi čolni, za menoj visoka vzpetina neverjetne oblike, levo in desno pa brezhibno urejeni ozki uličici, v katerih človek najde vse. Desni sosed je nebeška pekarna, levi simpatična lekarna, pet minut hoje so oddaljeni tri banke, štiri restavracije, trgovina za male živali, frizerski salon, dva supermarketa in železnina, petsto metrov stran na desni pa se, preden polotok postane zaščiteno območje pod nadzorom brazilske vojske, vse skupaj sreča na idilični plaži z zlatim peskom, na kateri se druži nekaj kopalcev, nekaj galebov, nekaj čolnov in obvezna gola za nogomet na mivki.
Opisano vam je verjetno všeč, a se hkrati sprašujete, kako zelo daleč imam do delov mesta, ki so bodisi pomembni za doživljanje Ria bodisi (eno gre seveda z roko v roki z drugim) za moje delo. Morda niste bili pozorno na stavek, v kateri sem zapisal, da je Urca tako zelo daleč in tako zelo blizu. Ko pridete do konca ulice na levi strani, vas namesto plaže, ki jo najdete na desni, čaka predor pod hribom. Osemsto metrov pozneje ste sredi vrveža Copacabane. Če se vam ne ljubi hoditi, vas tja odpelje avtobus številka 512, ki ko se ustavi na postaji, prekrije vhode v pekarno, lekarno in hotel med njima. Tako kot to stori avtobus številka 513, s katerim v manj kot petih minutah pridete na drugo stran zaliva v Botafogo, elitno sosesko mestnega središča, in sicer neposredno na tamkajšnjo osrednjo postajo podzemne železnice ter v bližino glavnih ulic in trgov. Da, če prej omenjeni pogled dvignem s promenade in čolnov, ob katerih se počutim kot v majhni ribiški vasici, se pred menoj odpre pogled na celoten zaliv, ki nedvomno spada med najlepše na svetu in ob katerem z izjemo hotelskih predelov ob Copacabani in Ipanemi leži celoten Rio. Vključno s tistim, kar se dviguje nad njim. Kjerkoli ste, v Riu se morate za pogled na Corcovado in tamkajšnji kip Kristusa odrešenika ozirati nazaj čez hrbet. Razen če ste v Urci, kjer vas od sončnega vzhoda do čarobne osvetljenosti v mraku spremlja kot nekaj stalno prisotnega, skorajda samoumevnega. In če k temu dodam, da tukaj celotna večerja za dva stane manj kot pijača na kilometer oddaljeni Copacabani, sem verjetno povedal vse. Oziroma manjka le še nekaj, pa naj vso vraževernost tega sveta vzame hudič. V mračni statistiki Ria de Janeira je Urca svetel kotiček, v katerem kot po čudežu kriminala praktično ne poznajo. Mnogi domačini celo ne uporabljajo vseh mogočih varnostnih sistemov, ki jih najdete bodisi na drugi strani hriba bodisi na drugi strani zaliva. In nihče ne odsvetuje nočnih sprehodov, na katere se bom odpravil tudi, ko se bom nekega dne vrnil.
