Pustite, dedi Fabio, bom sam

Ta storitev ni ravno nekaj, kar bi po navadi potreboval, a je splet okoliščin v moji glavi sprožil zanimivo igro vprašanj, asociacij, radovednosti in dejanske potrebe. Bilo je pozno zvečer in resnično sem bil ob prihodu na avtobusno postajo utrujen kot že dolgo ne. Za menoj je bil izjemno naporen dan, s seboj pa sem imel vso prtljago vključno s kovčkom velikanom (in debeluhom), zaradi katerega brazilske letalske družbe redno financiram z doplačili za odvečne kilograme. Platnena golazen je resnično težka kot sto hudičev, omenjena postaja pa je videti kot nekaj, kar si je neki sadistični arhitekt zamislil kot poligon za mučenje ljudi s kovčki. Do konca kolodvora je prekleto daleč, le tam ga je mogoče zapustiti, vsaj polovico poti je kovček nemogoče vleči ali porivati na koleščkih, predvsem pa ga je treba za veliki finale nesti dve visoooki nadstropji brez dvigala ali tekočih stopnic. Šele tam je izhod na ulico in v danih okoliščinah se je uradni nosač zdel kot darilo z neba. Pa še dobro se je slišalo, oglaševana cena je bila zgolj en brazilski real (približno tretjina evra) in za nameček me je zelo zanimalo, kako je videti človek s tako blagozvočno funkcijo. V glavi sem imel tipičnega brazilskega Fabia z dvema metroma telesne višine in izklesanim telesom, ki bo po opisanem poligonu kovček zlahka nesel z menoj vred. Kar naprej jih vidim, kako tečejo, telovadijo in igrajo odbojko; prepričan sem bil, da si kak študent med njimi služi denar s prenašanjem prtljage in da bo s svojimi rokami, širšimi od mojega pasu, zlahka opravil tudi z oblačili za 35 dni, trojnimi čevlji, dvema toaletnima torbicama, polovico knjižnice kriminalk, naraščajočim številom spominkov in daril ter še čim, na kar sem v vsem tem času že pozabil. Kakorkoli že, pomahal sem proti dečku, ki je odgovoren za angažiranje uradnega nosača (morate priznati, da se resnično sliši dobro) in počakal na tako zelo dobrodošlo pomoč. In je prišla oziroma je prišel. Fabio? Morda mu je tako ime, a to je tudi vse.

Namesto da bi bil nosač sposoben nesti kovček z menoj vred, mi je bilo takoj jasno, da bi lahko jaz, če bi se malce potrudil, nesel kovček in njega. Proti meni je v bleščečem telovniku z napisom – da, uganili ste – Uradni nosač prtljage hodil utrujen starček z vsaj 70 leti na grbi, v primerjavi s katerim sem bil videti, kot da je za menoj dolg sobotni spanec po celotnem tednu brezskrbnih počitnic. To je primerjava na področju utrujenosti, kar zadeva velikost tega nesrečnega dedka, pa bi bil omenjeni brezrokavnik mojim 180 centimetrom in 75 kilogramom tako prekratek in tako preozek, da ga nase ne bi navlekel niti za stavo. Razmišljal sem, ali je zanj bolj ponižujoče, da takoj odmahnem z roko, ali mu moram dovoliti, naj poskusi, in nato skupaj z njim ugotoviti, da preprosto ne bo šlo. Nisem prišel do pametnega zaključka, v tem času je on prišel do kovčka, in ko je prijel za ročaj ter hotel potegniti k višku (če sploh lahko rečemo tako), se ni zgodilo nič. Oziroma če se je že kaj zgodilo, potem je kovček malce privzdignil njega. Prisežem. Pogledal me je in njegove oči so govorile, da po navadi pomaga vrstnicam, ki so se nekoliko uštele z nakupi na tržnici. Moje pa so sprva verjetno spraševale, kje za vraga je Fabio, nato pa so pokazale največje mogoče sočutje. "Je že dobro," sem rekel in pri tem odmahnil z roko. In ko se starček ni hotel kar tako predati, sem moral oditi do njega in mu nežno izpuliti kovček iz žuljave roke. Ko sem ju razmaknil, sem ugotovil, da sta po teži resnično enakovredna oziroma da je kovček celo za eno Camillo Läckberg (mimogrede, priporočam, Švedinja piše zares fantastične kriminalke) težji od njegovega nesojenega nosača. "Dedi, koliko tu na postaji stane pivo?" sem ga ob tem vprašal. "Cerveja, dedi, koliko stane cerveja?" Počasi je dvignil štiri skrivljene prste in čakal na moje naslednje vprašanje. "Pojdi ti," je odgovoril, ko sem ga nekako uspel vprašati, ali si bo z vsoto, ki sem mu jo molel, cervejo kupil sam ali naj mu jo grem kupit jaz. "Boste čuvali kovček?" sem še vprašal, a to je bilo neumno vprašanje. Navsezadnje sem se pogovarjal z uradnim nosačem prtljage.