Jaz ne verjamem, ona morda pa

Mati vseh težav je bil popoln izpad povezave z zunanjim svetom, ki se je mednarodni nogometni zvezi in njenim brazilskim partnerjem primeril približno dve uri pred začetkom dvoboja Nemčije in Argentine na kultnem stadionu Maracana. Prve vesti so govorile o tem, da bomo internet dobili čez deset minut, nato je bila v igri ena ura, a o vrnitvi bodisi kabelske bodisi brezžične povezave tudi po tem času ni bilo ne duha ne sluha. In ker so si največji mediji z največjimi proračuni vmes že uredili nam tako in drugače nedostopne alternativne rešitve, je pritisk na odgovorne popustil, njihovo reševanje težav se je še upočasnilo in nasprotnika v velikem finalu sta začela igrati, ko prosto dostopna medijska povezava z medmrežjem še vedno ni obstajala. Pa ne le da sta začela igrati, opravila sta s prvim polčas in se povsem približala koncu rednega dela, preden so se pojavili prvi zametki nekakšne zasilne rešitve. Resnično zasilne, kajti zadevo je izklapljalo vsakih pet minut, naložiti ni bila zmožna niti najbolj osnovne spletne strani, in ne morete si predstavljati, kakšno je bilo ob tem vzdušje na tribuni, kjer smo se na kupu seveda znašli tisti manjši, manj močni. Panika je bila vsesplošna, iskanje povezave je pobralo več moči kot spremljanje tekme, kombinacija obojnega je bila brutalno naporna in verjetno bi se zgodil vsesplošni kolaps, če bi katero od moštev v tistih trenutkih doseglo zadetek. Tako pa smo vsi skupaj dobili dodatne pol ure, v tem času je bila povezava še za trohico boljša, predvsem pa se je razširila vest, da so povsem spodobno povezavo vzpostavili v medijskem središču. In končno je napočil čas za olajšanje. Tako in drugačno, kajti končno sem imel tudi dovolj časa za skok na malo potrebo. Če rečemo bobu bob, že celo večnost me je pošastno tiščalo lulat, a sem to osnovno potrebo dolgo časa postavljal na stran in dajal prednost reševanju službenih težav.

Kakorkoli že, v času med koncem rednega dela in začetkom prve polovice podaljška še ni šlo iz več razlogov, petnajst minut pozneje pa internetnih skrbi ni bilo več, delovne naloge so bile povsem pod nadzorom in gneča je bila povsem manjša. Treba je bilo le premagati še eno težavo, in sicer so organizatorji v želji ugoditi čim večjemu številu novinarjev (zato jim tega ne zamerim) del medijske tribune uredili tako, da ni imela normalnega izhoda. Treba se je bilo dobesedno splaziti prek katere od vrst z običajnimi gledalci, pri tem pa je bila resnično na udaru zgornja, v kateri sta bila le dva sedeža in na njima le dve Argentinki. Razumem, nesrečnici je stalno umikanje približno petdesetim novinarjem spravljalo ob pamet in zaradi tega bi prenesel marsikaj. Toda ko se mi je po izločenih slapovih neskončno mudilo nazaj na mesto ter sem ju z najlepšim opravičilom v svoji najboljši španščini prosil za prehod, me je skrajno antipatična vešča začela zmerjati kot zadnjega psa in me pošiljati v rodno deželo. Potrpežljivo sem jo še enkrat prosil za prehod, kar sem storil tudi po novem plazu kletvic. Nato pa sem bil, ker se z žensko nisem nameraval prerivati, na mestu jaz. Moj plaz je prišel v jeziku očetovega porekla, nato pa sem se obrnil in hotel začeti dolgo pot naokrog, ko sem se v veliki jezi spomnil še nečesa. Obrnil sem se, jo pogledal v oči in ponovno uporabil svojo najboljšo španščino. "Zdaj boste pa izgubili. Že v podaljšku, sploh ne bo enajstmetrovk," sem dejal mirno, kot sem le mogel, se tako tudi obrnil in odšel. Vam sploh moram povedati, kaj se je zgodilo slabih osem minut pozneje? Ob zadetku Maria Götzeja sem se najprej spomnil na Argentinko in se vprašal, kaj neki si misli. Sam v take reči ne verjamem niti malo, tako da sem se z mirno vestjo odpravil na pot proti domu in vam kličem nasvidenje v Sloveniji. Prav mogoče pa je, da verjame ona in da se me je med žalovanjem po porazu nekajkrat spomnila. Morda si je celo zaželela, da bi uslišala mojo prošnjo in morda si bo to želela tudi v naslednjih letih. Štirih, osmih, dvanajstih, kdo ve.