Ko sem v teh dneh spremljal finale državnega prvenstva v hokeju, me je, kot neozdravljivega nostalgika, spomin večkrat odnesel na začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Pa ne (samo) zato, ker se tako rad spominjam dni, ko smo žulili šolske klopi. Ne, bila so to leta, ko je bil finale državnega prvenstva vrhunec sezone. Bili so to epski dvoboji, bile so to pravzaprav precej več kot zgolj hokejske tekme. Popoldnevi, ko se je zaustavil čas. Ulice so v času večnih derbijev samevale. In to ne le ulice v Ljubljani in na Jesenicah, ki so bile v tistih urah videti kot mesti duhov.
Bili so to dnevi, ko se Slovenija vsaj enkrat ni delila na »ta bele« in »ta rdeče«, na desne in leve, na Janšiste in tiste, ki so proti njemu, ampak se je delila na zelene in rdeče. Na tiste, ki so navijali za Olimpijo, in tiste, ki so bili za Jesenice.
Tovrstne delitve so mi bile vedno precej bolj pri srcu, pa čeprav tudi tu ni šlo brez sporov, žaljivk in vroče krvi. Kje natančno je potekala ločnica, meja med enimi in drugimi, je bilo nemogoče reči. Bila je namreč dodobra zabrisana; vsako mesto, vsak kraj, vsaka vas in tudi marsikatera družina je imela tako ene kot druge. Meja je pogosto potekala po sredini dnevne sobe, po sredini šolskega razreda in po sredini šanka. Po sredini spalnice ali otroške sobe.
Slabo osvetljeni, do zadnjega kotička zapolnjeni, zakajeni in v dim oviti – kar je le še pripomoglo k mističnosti – dvorani Tivoli in Podmežakla pa sta bili prizorišče legendarnih dvobojev. Uf, še dandanes dobim kurjo polt.
Bil je to tudi dvoboj dveh različnih slogov, dveh različnih filozofij. Jesenice so bile takrat nekakšna podalpska različica Detroit Red Wingsov, z ruskim trenerjem in sovjetskim pridihom (Kvartalnov, Malgin, Rahmatulin, Borisov ...), in kot takšne protiutež, antipod Olimpiji, ki je stavila na severnoameriški slog in severnoameriške okrepitve (Sheehy, Nesich, Moore ...).
Šlo je na nož. Do zadnjega diha. Na ledeni ploskvi in tribunah. Februarska obračuna Kanade in ZDA, ki ju je s svojimi blodnjami podpihal tisti slovenski zet v Beli hiši, sta bila v primerjavi s temi dvoboji prava prijateljska obračuna.
A bodi dovolj tega. »There ain't no 'back in the day',« kot je dejal eden izmed likov v kultni seriji The Wire (Skrivna naveza). Vse to je le še lep spomin.
Danes finale DP deluje kot nujno zlo. Nebodigatreba. Zadeva, ki jo je nekako treba spraviti pod streho oziroma nekako umestiti v kaotičen koledar.
V norost, da je bila Olimpija pri tem dva meseca brez tekem, se na tem mestu ne bom spuščal. Državnega prvaka smo dobili v štirih dneh, v celotni sezoni pa videli dva večna derbija. Olimpija je, denimo, z Val Pusterio v tem času igrala šestkrat, Jesenice z Eisbärenom desetkrat.
Ni to poskus kritike, zgolj dejstvo.
Danes Olimpija in Jesenice nista v isti ligi. Dobesedno in v prenesenem pomenu. A lepo polne tribune v Podmežakli in Tivoliju so nam v teh dveh večerih vseeno sporočale – še bi.
Tudi sam bi si (še) vedno precej raje ogledal en večni derbi kot pa šest "Val Pusterij" ali deset "Eisbärnov".
Tudi generalni sekretar Hokejske zveze Dejan Kontrec bi to lahko vedel. Navsezadnje je imel ta privilegij, da je bil v začetku devetdesetih v epicentru dogajanja. Na ledeni ploskvi.
Ne vem, na kakšni ravni je bil takrat slovenski hokej. Bržkone na nižji kot dandanes. A da je Slovenijo takrat tresla hokejska evforija ... je milo rečeno.
Danes pa štirje dnevi, dve tekmi in nasvidenje v naslednji voj... sezoni.
