V vse pore zažrta umazanija

V Ljubljani lahko med posedanjem v gostinskem lokalu, med vožnjo z mestnim avtobusom oziroma med tem, ko v trgovini čakaš v vrsti na oddelku s svežim mesom, slišiš marsikaj. V zadnjem času spet tudi o nogometni Olimpiji. Ko je slednja v prvem krogu nove sezone zlahka razbila Gorico in ko je Maribor po remiju z Zavrčem odšel v Kazahstan ter se domov vrnil praznih rok in brez potrjene vozovnice za nadaljevanje evropske poti, je bila misel ljubljanskih nogometnih navdušencev bolj ali manj enotna. "Konec je z Mariborom. Zdaj bo Olimpija spet zavladala slovenskemu nogometu. Štajerci naj se kar pripravijo na našo dominacijo. Gorje jim! In slabo za njih, če se nas ne bojijo." Tako nekako je tekel govor ob pivu, med vožnjo iz Zaloga v središče mesta, medtem ko je mesar mlel zajeten kos govedine.

Ampak Marijan Pušnik je imel po prvi tekmi prav, ko je poskušal stopiti na žogo z besedami, da ena lastovka še ne prinese pomladi. Če je bil nato remi z Zavrčem nekako še sprejet kot pozitiven rezultat, pa je potop na derbiju Ljubljanske kotline vsekakor prinesel kristalno jasno opozorilo, da bodo morali zmajčki pojesti še precej špinače, če bodo želeli biti močni kot Popaj. Čez noč pač ne gre; razbitega mercedesa se z veliko vloženega truda sicer da spraviti nazaj v nekdanje stanje, a to terja svoj čas. Nova Olimpija nikdar ni bila mercedes, bo pa to morda postala. S trdim delom, z garanjem, odrekanjem in žrtvovanjem, toda to ne velja le za nogometaše. Ti se že lahko trudijo, toda dokler bo Olimpija še naprej tako podhranjena, kot je bila v času Rastoderjeve kilave ere, potem se bo težko kaj prida popravilo na bolje.

Tisti, ki jih evforija hitro ponese, so predvsem po zaslugi na prvi pogled simpatičnega kadrovanja prehitro postali zaslepljeni. Pozabili pa so, da klub še vedno domuje tam, kjer je nekoč – torej na "Rastoderjevi zemlji". Pozabili so, da še vedno nima svojega doma, da so nogometaši še vedno brezdomci. Pri Olimpiji se je spremenila zgolj zunanja podoba, temelji, na katerih stoji, pa še vedno niso bili prenovljeni oziroma zamenjani. Da nagajanja nekaterih, ki se z menjavo oblasti še vedno niso sprijaznili, niti ne omenjam. Ampak Mandarić in Stojić si zaradi vsega tega (še) ne zaslužita kritike, saj se petletnega smetenja ne da pospraviti v mesecu, dveh. Umazanija je preveč zažrta v vse pore, da bi se to dalo storiti tako na hitro.