In to dvanajsti igralec s prav posebnimi pooblastili. Dvanajsti igralec, ki mu je dovoljeno precej več, kot je dovoljeno preostalim enajstim. Kajti po pravilih nogometne igre v primeru enajstmetrovke, v pravilu tako imenovane najstrožje kazni izvajalca strela z bele pike ne sme ovirati nihče. Na noben način. Žoge mu ni dovoljeno odvzeti niti s prijemi, ki so med igro sicer dovoljeni – kaj šele da bi mu jo bilo dovoljeno odvzeti z grobostjo, s kakršnokoli obliko prekrška ali prestopka. Oviranje strelca enajstmetrovke je prestopek samo po sebi, celo vsakršen vstop kateregakoli igralca v kazenski prostor prinaša sankcije.
Je pa očitno drugače, ko gre za posredovanje dvanajstega igralca. Ko se je v 17. minuti prvega letošnjega obračuna največjih slovenskih klubov za strel pripravljal Raul Florucz, se je za posredovanje odločil mariborski dvanajsti igralec in poskus avstrijskega nogometaša preprečil z metom trdega predmeta direktno vanj. Natančnim metom, kot je precej maloumno ugotovil in z vesoljno Slovenijo delil televizijski komentator tekme. Posledice? Take, kot so si jih Mariborčani lahko samo želeli. Do strela ni prišlo, tekma je bila prekinjena, Florucz je skupaj z vsemi ostalimi odšel v garderobo in imel tam čas za razmislek, kaj vse bi še lahko priletelo vanj.
Primerno psihično načet in ohlajen se je nato vrnil na igrišče, dobil dovoljenje za drugi poskus in ga zgrešil (nekaj pohval vsekakor tudi vratarju Ažbetu Jugu, a žal je to najmanj pomembno), nekaj minut pozneje pa je na tekmi vodil Maribor. Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da vloge dvanajstega igralca sploh ni mogoče opraviti bolj neposredno, z večjim vplivom in z večjo koristjo za domače moštvo. A hkrati je, bolj kot razmišljam, to tudi eno najbolj absurdnih sporočil, kar smo jih kadarkoli poslali na slovenskih nogometnih zelenicah. Pravzaprav se mi zdi, da bolj absurdnega in v nasprotju z vsem prizadevanjem športnega sveta preprosto ne bi mogli poslati.
Sploh se ne bom spuščal v to, ali je prav, da se je tekma v Ljudskem vrtu nadaljevala. In ne bom se spuščal v to, kaj in kako bi moralo kot posledica priti zdaj, ko imajo vsi vpleteni in vsi odgovorni čas za nekaj premisleka, ki so ga očitno potrebovali. Gledam samo sporočilo, ki sveti in kriči v tem trenutku. Sporočilo, ki vabi navijače v luči naslednjih tekem državnega prvenstva, po tej groteskni logiki pa predstavlja tudi poziv, ki bi ga kdo utegnil vzeti še kako resno v luči prihajajočih odločilnih, prelomnih, tako zelo pomembnih domačih tekem treh slovenskih predstavnikov v sklepnem krogu kvalifikacij za konferenčno ligo.
Zdi se, kot da vam, navijačem, nekdo sporoča, da če vam kaj ne bo všeč – recimo kakšen penal za kakšno nasprotno moštvo -, preprosto vzamete stvari v svoje roke in kot dvanajsti igralec posredujete ter maksimalno upravičite svoje metaforično poimenovanje. Morda bo namesto tekmeca nekaj minut pozneje vodila vaša ekipa. Pa me poskusite prepričati, da vam večni derbi sporoča kaj drugega. Poskusite me prepričati, da smo se o ničelni toleranci do nasilja in ogrožanja nogometašev na igrišču – ter soljudi na splošno - v nedeljo naučili kaj drugačnega. Poskusite me prepričati, da se v tem trenutku pogovarjamo kaj bolj pametnega in koristnega od tega, kam je tista reč s tribune zadela nič hudega slutečega nogometaša.
Kot da bi bilo to, kaj je priletelo in kam je priletelo kakorkoli pomembno. Ker ni. Ker bodite prepričani, da tudi v četrtek ne bo, če se bo kdo kaj takega spravil početi na evropski sceni. Ker če niste zaznali kar nekaj ironije, sarkazma in obupanega zgražanja nad dosedanjim odzivom na dogodek iz 17. minute, naj vas vendarle dobronamerno opozorim, da bi v mednarodnem okolju upoštevanje sporočila in slednje pozivu vašo ekipo in vas vodilo v zanesljivo pogubo. Tam namreč pošiljajo drugačna sporočila – verjemite mi na besedo, bo bolje za vse. In verjemite mi, da vse tole nima nič niti z Mariborom, niti z Olimpijo, niti s Floro iz Talina.
Popolnoma vseeno mi je za vse, tovrstno ogrožanje mora biti z ničelno toleranco in z jasnimi posledicami nedopustno za kogarkoli in kjerkoli in kadarkoli.
