Celo gospo predsednico je nekoliko zaneslo, bi rekel

Nekdo drug se je na veliko postavljal s slovenskimi košarkarji in njihovimi zmagami, čeprav je ljudi s podobnimi priimki v ostalih kontekstih označeval za vse kaj drugega, samo za slovenske junake ne. Politika v šport pač rada vstopa brez posebnega razmisleka in pogosto predvsem na krilih čim širše všečnosti, nič novega ni bilo to takrat, ne kadarkoli prej in še najmanj zdaj. Torej v teh dneh, ko ponovno lahko ugotavljamo, kako malo ljudje potrebujemo, da se delimo po najbolj trapasti, zgodovinsko dokazano napačnih in nevarnih kriterijih. In kako na Slovenskem prepogosto potrebujemo še manj, hkrati pa znamo biti še bolj udarni in glasni kot marsikje. Sploh ko je nekaj videti tako množično všečno in prekleto enostavno, kot je za tekmice premočno alžirsko boksarko razglasiti za tipa, za dedca oziroma le, če ima srečo zgolj za moškega.

Da res ni prav, je k temu nekaj dodal tudi gospa predsednica Nataša Pirc Musar, ko je v četrtek popoldne videla italijansko nasprotnico, ko je vekala in hlipala ter po svoji predaji in odhodu iz ringa zraven skozi solze govorila točno to - da ni prav. Seveda me je imelo, da bi hitro na ta vlak skočil tudi sam. Nisem bil daleč, da bi tudi mene odneslo in zaneslo - morda me v nekem trenutku in na neki točki tudi dejansko je. Kaj naj, ko pa je tako enostavno, tako na prvo žogo, tako po godu in mačističnim družbam kvazi skrbnikov pravic žensk in krogom hudo prizadetih predstavnic nežnejšega spola, ki si kar naenkrat znajo le na en način razložiti, da je ena od njih za ostale premočna. Torej nekako tako, kot je precej, precej, precej premočna ameriška plavalka Katie Ledecky, ki svoje dirke v olimpijskem bazenu končuje tako daleč spredaj, da tistih ubogih revic za njo sploh ne pokaže niti najširši in najvišji kot kamere. Premlati in razbije jih, da bi verjetno začele hlipati in vekati ter bi odšle s tekmovališča. In verjetno bi pri tem stokale, da jih boli in da ni prav - če to ne bi bilo plavanje vsake zase v svoji progi in brez fizičnega stika, temveč bi bil boks, torej po definiciji radikalno drugačna športna disciplina, pri kateri prevlada nasprotnice ne boli samo duševno, temveč tudi zelo fizično.

Dalo mi je misliti. Vam ne da? Vam, nekje na kakšnem kavču za kakšno tipkovnico. Ali vam, v predsedniški palači. Ker zelo pomembno je razmisliti o tem, kaj se je v resnici zgodilo oziroma kaj se v resnici dogaja na ženskem boksarskem turnirju, ki smo ga hitro zapakirali v skrajni populizem udarno zveneče 'moški tepe ženske'. In morda se sploh ne bi lotil teh vrstic, če si v sloviti La Gazzetti dello Sport ne bi natančno prebral besed profesorja doktorja Gianluca Aimaretti, predsednika italijanskega sveta za endokrinologijo. Da, to je ta znanost, ki je pri teh stvareh pomembna. Znanost, ki sem si jo moral trikrat črkovati, da sem jo sploh pravilno napisal, in za katero zgolj in samo približno vem, kaj je.

Da bi kot športni novinar in tovrstni spremljevalce športnega dogajanja znal v okvirih te znanosti tehtati in soditi - lepo vas prosim, to pa bi bila mati vseh samovšečnosti in oče vseh skokov v nekaj, o čemer nimam in ne morem imeti niti najmanjšega pojma. Nekako se mi zdi, da s razprave v teh vodah dovoljene samo ljudem, ki imajo za seboj tam nekje deset let univerzitetnega izobraževanja na tem področju in s tem točno za deset let prekašajo ogromno večino spletnih pametnjakovičev. Kakorkoli, ta gospod, ta profesor, ta doktor je, kot ste verjetno lahko ugotovili, Italijan. Po športni populistični logiki torej nekdo, ki je bil v tistem famoznem dvoboju oškodovan, ker pač tako kot vsi mi z dušo in srcem navija za svoje olimpijce. A gospod je tudi znanstvenik, ki ve, da ta publicistična duša in srce nista znanstvena kategorija. Še manj pa je znanstvena kategorija to, kako je kdo videti. Kako izgleda, kot radi rečemo s tujko. Tako kot za Slovenijo na olimpijskih igrah ne more nastopati nekdo, ker izgleda kot Slovenec, in ne more nihče nikomur preprečiti nastopa, ker izgleda premalo slovensko, je precej podobno tudi v bioloških kategorijah, ki jih imamo v športu.

V veteranski nastopa nekdo, ki izpolnjuje znanstvene kriterije, in ni dovolj, da je kot veteran videti. In v mladinski nastopa nekdo, ki te kriterije izpolnjuje na drugi strani enačbe staranja, in ni dovolj, da se mladega zgolj počuti. Tudi za žensko kategorijo imamo pravila in to je edino, kar je v tej zgodbi pomembno. Pravila Mednarodnega olimpijskega komiteja so dolgoletna, znanstveno določena in Alžirka jih v popolnosti izpolnjuje - jih je ob nastopu na prejšnjih igrah in jih na teh. Da moramo to absolutno spoštovati, ob precej dobrem znanstvenem pojasnilu njenega primera, roti omenjeni italijanski profesor. In, da drugačne interpretacije odpirajo Pandorino skrinjico norosti, si upam parafrazirati preostanek njegovih pozivov. Kar pa ne pomeni, da ni velike zmede povzročilo dejstvo, da so pravila mednarodne boksarske zveze ravno toliko drugačna, da isti športnici ne dovolijo nastopati na svetovnih prvenstvih. To je nedopustna nekompatibilnost, ki vnaša zmedo in podžiga tako prekleto lahko vnetljivo sovraštvo. In absolutno bi bilo prav, da bi se pravila poenotila, morda (nimam pojma, morda) tudi s spremembo ali popravkom teh olimpijskih - seveda po razpravi znanstvenikov iz prej omenjene skupine ljudi, ne pa glede na moje ali vaše absurdno laično mnenje ali pa glede na kakšno splošno oceno, kdo je videti dovolj žensko ali dovolj karkoli. Ker kako je potem videti Ledeckyjeva? Zagotovo se najdejo učenjaki, ki se jim sicer zdi dovolj ženska, a hkrati jim zagotovo izgleda dopingirana.

Saj veste, kako to gre, kdor čez palec in na videz določa spol, ta z enakimi strokovnimi kriteriji tudi obvlada dopinške teste in lahko to, kako nekdo izgleda, zelo hitro prenese tudi na nekoga, ki premočno zmaga Tour de France. To je povsem enako, povsem enako zgrešeno, enako nedopustno in se enako niti v sanjah ne sme pojaviti kot merilo ali kriterij za karkoli. Ne smejo pa se niti solze precej slabše nasprotnice, ki bi morda - samo morda, ni pač vse za vse - morala izbrati kak drug šport in ki si je med drugim - ne pravim, da hote - naredila neprimerno boljšo in bolj donosno reklamo, kot bi si jo z zlato olimpijsko kolajno, do katere ne zmore.