Dobrodošli v dobi njenih zmag, njene velikanske prednosti pred celotno konkurenco, morda celo zgodovinske prevlade na ženskih tekmah svetovnega pokala v smučarskih skokih. V dobesedno nekaj dneh je Slovenija dobila novo veliko športno zvezdnico, novo ljubljenko najširših podalpskih množic, novo oboževano figuro med številnimi ponosi naroda in najboljšimi mogočimi ambasadorji naše države.
Zgodba ne bi mogla biti lepša, dodatno čustvenost in žlahtnost pa ji seveda daje neverjetna vpetost v legendo o dinastiji Prevc in že zdaj si znam predstavljati, kakšne razsežnosti bi vse skupaj utegnilo dobiti. Ob dejstvu, da so že zdajšnje razsežnosti tako čudovite, da človeku kar zaigra športno srce. Nika je resnično vse, kar smo si v tem trenutku lahko želeli in kar je zimska sezona na Slovenskem potrebovala. No, vse razen ene malenkosti, ki pa v teh časih in v tem svetu to pravzaprav ne more biti.
Ob vsem razumljivem, upravičenem, celo nujnem huronskem navdušenju sem hitro zasledil neizbežne, četudi po pravilu zadržane in previdne razprave o tem, s kakšno težavo in očitnim nelagodjem nova vladarica med slovenskimi in svetovnimi orlicami javno nastopa. Večinoma primerno spoštljiva mnenja na to temo gredo nekako v dve smeri. Na eni strani se – kar je tako ali tako v skladu s slovensko javno folkloro – spremljevalci Nikinega buma nagibate k temu, da je 18-letno dekle treba pustiti pri miru, da novinarji nimamo kaj riniti ali drezati vanjo in da je povsem vseeno, kaj od nje dobimo in dobite, ko se ob svojih velikanskih uspehih postavi pred mikrofon. Na drugi strani pa je mogoče prebrati dobronamerne pozive, naj se bodoča šampionka posveča tudi temu vidiku svojega udejstvovanja in tako postane zvezdnica v vseh dandanašnjih pomenih tega izraza.
Po definiciji ne razumem slovenske paradoksalne nenaklonjenosti taistim medijem, ki omogočajo (ali omogočamo) športna tekmovanja, jih pripeljejo do vseh vas in športnikom zagotavljajo življenja v slavi in izobilju. Ne morem je razumeti, a gre za tako globoko zablodo, da se z njo komaj splača ukvarjati, predvsem pa jo bom ob strani pustil na tem mestu. Predpostavimo torej, da na obeh straneh enačbe mislite najboljše in da vam brez zablojenih nesmislov glede vloge novinarjev in nasploh medijev gre zgolj za to, da Niki hočete vse najboljše. In ker je tako, imate prav oboji. Oboje drži kot pribito. Seveda smo vsi skupaj vključno z nami na medijski strani soodgovorni za oblikovanje in rast javne podobe, lika in tudi osebnosti tako mlade športnice. Vsekakor jo moramo pustiti v smislu, da je z njo treba znati delati, da je treba obvladati razlike med delom z veterani in popolnimi novinci, da je treba biti zmeren, postopen in potrpežljiv.
Toda tako kot za vse akterje športnega cirkusa velja pravkar zapisano, velja za vse tudi neizpodbitno dejstvo, da se mora Nika tudi na tem področju učiti. Lahko ji pomagate vsi vi, lahko ji pomagamo mi, predvsem pa ji morajo pomagati tisti, ki so za to poklicani in odgovorni v prvi vrsti. In ki vsekakor pri tem vidiku svojega dela zamujajo, to pa je ob skrajnem spoštovanju in občudovanju serijske zmagovalke vendarle treba poudariti. Rečeno malce (a res le malce) preveč pompozno se nam namreč le v Sloveniji lahko zgodi, da nekdo postane z naskokom najboljši na svetu, a na poti tega razvoja ne gre skozi sistemsko in sistematično delo na področju javnega nastopanja, spoprijemanja s kamerami in mikrofoni ter nasploh ukvarjanja z vsemi oblikami in vidiki medijskih žarometov.
Nisem sicer ljubitelj posploševanja in stereotipov, pravzaprav ravno nasprotno. A ker je hkrati treba vedeti, da skozi zgodovino niso nastali brez razloga, nimam posebnih težav s posplošenim in stereotipnim ugotavljanjem, da v kolektivni narodni zavesti javno nastopanje ni bilo položeno v slovensko zibelko. Celo profesionalci na tem področju pogosto zvenimo manj naravno in manj spevno, za širše množice to velja tako ali tako in nič čudnega ni, da lahko na prste ene roke preštejemo športnike, ki javno nastopajo tako prepričljivo, kot v Italiji ali ZDA ali Angliji nastopajo praktično vsi in praktično po pravilu. Kyrie Irving, soigralec našega Luke Dončića, še vedno misli, da je Zemlja ravna plošča in da si globalne zarote podajajo roke, vendar pa je prav neverjetno, kako zna o tem javno govoriti in kako se lahko s komerkoli pogovarja o pravzaprav čemerkoli. Vključno s košarko.
Take danosti je narava na sončni strani Alp delila precej bolj zadržano, skopo in sramežljivo ter nas povečini naredila točno take. Ne gre torej pričakovati, da bo nekdo sam od sebe to, s čimer je v teh dneh blestel 16-letni angleški igralec pikada in brez najmanjšega problema celo debatiral z najboljšimi voditelji programa na osrednji britanski televiziji. A ob tem dejstvu marsikje po svetu na tem področju tudi precej več delajo – vprašajte Benjamina Šeška, svetlo slovensko izjemo, ki pa je ob prihodu v Avstrijo pri 15 letih s šolanjem javnega nastopanja začel isti dan kot z nogometnimi treningi. Ker je eno in drugo skoraj enako pomembno, je bežati od tega dejstva enako nesmiselno kot od povezave med dihanjem in prisotnostjo kisika.
Ne mikrofon medija, pred Nikina usta ob vseh teh zmagah najprej pride mikrofon Mednarodne smučarske zveze in to bi vam moralo povedati vse. Brez javne podobe ne gre, brez javnega nastopanja ni javnega življenja in javnega statusa, brez tega pa ne more biti šampionke in zveznice. Res škoda, da pri nas ni nekoga, ki bi na to mislil že v vseh letih, ko za nekoga vedo, kako zelo nadarjen je, in ko z njim tako zelo dobro delajo na tekmovalnem področju ter mu tlakujejo pot proti tako izraziti javni izpostavljenosti.
