Ste vedeli, da so se države južne in jugovzhodne Azije v zadnjih dneh zapletle v pravcati spor na najvišji ravni svojih vodilnih mož in žena zaradi – koncertov Taylor Swift?! Ne bom vas moril z nekaterimi podrobnostmi okoli tega, zakaj me je stvar še posebej zanimala in sem jo s spremljal s povečano intenzivnostjo, se boste pa verjetno strinjali, da je precej zanimiva že sama po sebi. Za kaj je šlo? Slovita ameriška pevka, številnim športnim navdušencem verjetno dodatno znana kot srčna izbranka dvakratnega zaporednega zmagovalca Super Bowla Travisa Kelceja in posledično ena od osrednjih osebnosti letošnjega velikega finala lige NFL, bo prav danes nastopila na koncertu v Singapurju, enem od 152 koncertov v okviru svetovno slavne, v vseh pogledih megalomanske turneje z naslovom Eras. Vse lepo in prav, če to ne bi bil šesti koncert od začetka tega meseca na isti lokaciji v majceni in brezmejno bogati državici na skrajnem jugu Malajskega polotoka. In tudi to ne bi bilo nič pretirano posebnega ter dramatičnega, če Singapur ne bi sklenil ene najvišjih (po nekaterih zagotovilih celo najvišje) koncertnih pogodb in če na vladni ravni ne bi vanjo vključil popolne omejitve nastopanja Swiftove kjerkoli blizu. Pri čemer blizu v tistem delu sveta pomeni nekaj radikalno drugačnega kot v Sloveniji. Tako je 34-letna Američanka nastopila v Melbournu v Avstraliji več kot 6000 kilometrov od Singapurja in v Tokiu na Japonskem slabega kilometrskega tisočaka »bližje«, vsi njeni preostali koncerti pa so bili ali še bodo v še bolj oddaljenih Evropi, Severni in Latinski Ameriki. Omenjena pogodba je nepreklicno zaklenila vse možnosti, da bi se Singapurju bolj približali, s čimer so močno proti lastni volji in želji brez ostali z ameriško pop glasbo obsedeni Filipini, pa Tajska, Vietnam, Malezija, celo milijardni Kitajska in Indija ter še kdo. Vsem tem prostranstvom in neskončnim množicam je tako preostalo le, da poleg brutalno dragih vstopnic sežejo v žep še za nekajkrat dražje letalske vozovnice in hotelske nastavitve, ob čemer si najbrž ne moremo niti predstavljati, za kako mamutsko pogodbo je v resnici šlo.
Jasno, gre za ekstrem. A ne tako izrazit in tako vezan na nek oddaljen svet, kot si morda mislite. Angleška diva Adele bo na primer v letu 2024 nastopila na zgolj eni sami lokaciji v naši Evropi, sklenila je pogodbo za deset zaporednih avgustovski koncertov v Münchnu in to bo to. Ni sicer pričakovati, da bi bil pritisk nezadovoljstva iz drugih evropskih držav lahko takšen kot, na primer, Filipincev, ki so zahtevali (in ga dobili) protest na državni ravni, a lahko dobite občutek, kaj so počasi začeli pomeniti taki dogodki, v katero smer se premikamo in kako daleč smo – pa če nam je všeč ali ne – od splošne dostopnosti največjih odrov, največjih zvezd in najbolj zaželenih mest na raznih tribunah. Od česar pa se bo šport vse težje ločil in veliko vprašanje je – pa če nam je všeč ali ne –, ali se vsaj v določenih pogledih sploh zmore. Pravzaprav je evropski nogomet v tem pogledu celo edini preostali častni branik dostopnosti, kajti tako lokacijsko kot cenovno še vedno dela vse za to, da bi imeli vsi možnost videti vse. Bolj ko razmišljam, bolj so največja imena evropskega nogometa edini preostali globalni zvezdniki največjega – swiftovskega, če hočete – formata, ki so na voljo za nekaj deset evrov in brez možnosti, da bi si jih v radiju več kot deset tisoč kilometrov prisvojil kak Singapur, kak Katar ali pa kakšen ameriški koncept po enaki logiki prevlade močnejšega in bogatejšega, zaradi kakršnega je bila najcenejša (?!) vstopnica za že omenjeni Super Bowl vredna skoraj 10 dolarskih tisočakov. Dejstvo, da imate (jasno, v upanju, da ne bi šlo kaj narobe s kakšno neljubo poškodbo) v Ljubljani za 40 ali 50 evrov (20, če ste mlajši od 15 let) na voljo Cristiana Ronalda, ki ga pozna, spremlja in občuduje še občutno več Zemljanov kot Swiftovo, je torej čisti blagoslov, ki bi se ga morali zavedati in ga častiti kot točno takega. Pri čemer v veliki meri to velja tudi v primeru, da bi se največjemu zvezdniku kaj zgodilo in bi se pogovarjali o gledanju Bernarda Silve, Rafaela Leaa, Jana Oblaka, portugalske reprezentance kot take in navsezadnje tudi slovenske kot udeleženke bližajočega se evropskega prvenstva.
Vsi drugačni pogledi niso samo nelogični in nerazumni, temveč so povsem poljudno trapasti in butasti. Šport je skozi leta in desetletja postal velikanski spektakel z velikanskimi zvezdniki in velikanskimi dogodki – in točno tak nam je tako noro všeč ter nam pomeni tako izjemno veliko. Da so nam v teh sferah taki dogodki in taki ljudje na voljo na tak način, je torej nekaj, pri čemer je treba biti – oprostite izrazu, a tako je – prekleto slovenski, da ti zadevo namesto s hvaležnostjo in zavedanjem blagoslova uspe preliti s potoki gneva, pritoževanja, pljuvanja in brezzveznih teorij o ne vem čem vse. In če bo ob tem kdo pripomnil, da to lahko reče športni novinar, ki bo na tekmo odšel z brezplačno akreditacijo, bo s spregledanjem, omalovaževanjem in zaničevanjem dolgoletnega dela v tem poklicu vse skupaj tako zelo slovensko zvenelo še toliko bolj. Da pa vstopnic ni dovolj za vse oziroma jih je bilo na voljo celo precej manj, kot vas je navdušencev, ki ste jih želeli imeti – kaj, hudiča, lahko pri tem stori kdorkoli? Se zavedate, kako malo je možnosti, da bi se zgodil spektakel, na katerem bi bile – kot vam in nam je vsem najbolj všeč – tribune nabito polne, hkrati pa nihče ne bi ostal brez vstopnice? Praktično nemogoče. Dogodek je torej lahko le manj zanimiv in ima zato kakšno prazno tribuno (ali več), kar sproži vsesplošno pljuvanje po vseh mogočih vidikih, razlogih in krivcih tako za premajhno zanimivost kot za prazne tribune. Lahko pa je spektakularen in zaželen, kar sproži pljuvanje po vseh mogočih vidikih, razlogih in krivcih, da ni vstopnic za vse, da jih ne more vsakdo kupiti pet minut pred tekmo na lokalni bencinski črpalki in da ne stanejo sedem evrov z navijaško čepico vred. In tako na temo Portugalske, in tako na temo vstopnic za slovenske tekme na Euru, in tako na temo poslovilne tekme Gorana Dragića, in tako kjerkoli ter kadarkoli kot v nekakšnem prekletem okolju, v katerem imamo tako hude težave s sprejemanjem, spoštovanjem, zavedanjem in razumevanjem. Ali pa zgolj rajši pljuvamo kot počnemo karkoli drugega.
