Lepo jih je videti in užitek jih je gledati. Superzvezdnike, multimilijonarje, ki so v karierah osvojili vse, kar se osvojiti da, a ki pod olimpijskimi krogi vseeno nastopajo z nekim posebnim navdušenjem in žarom v očeh. Novak Đoković, Simone Biles, LeBron James ... Rafael Nadal, Giannis Antetokounmpo … Športni velikani, športne ikone, ki pa tako kot vi in mi niso imune na olimpijski virus.
Nole je v tenisu osvojil vse. Večkrat. Več kot kdorkoli. A ko je v nedeljo v petem poskusu končno osvojil zlato olimpijsko kolajno, ni mogel zadrževati solza. Nekaj ur kasneje so prišli v javnost posnetki, kako v olimpijski vasi odet v zastavo in obkrožen z rojaki pleše kolo. Đoković je zastavonoša srbskega športa.
Slovenskih zastavonoš, tistih resničnih zastavonoš (brez zamere Ana Gros in Beni Savšek), ni v Parizu. Luka Dončić se ni kvalificiral, Tadej Pogačar se je odpovedal nastopu. In ko gledamo Noleta ter njegovo strast, ko po žogici udarja v srbskem dresu, ga le še bolj pogrešamo. Pogi bi moral biti v Parizu. Tudi na smrt utrujen. Ne gre tu zgolj zato, da bi z njim Slovenija imela večje možnosti za kolajno, gre tudi za imidž. Pogačar je za Slovenijo v tem trenutku to, kar je Nole za Srbijo, Marchand za Francijo, Bilesova za ZDA, Mondo Duplantis za Švedsko ... Nosilec zastave, pa čeprav je ne bi nosil.
Bolj kot ne je vsem jasno, da bi bil tu, če bi bila tu tudi njegova zaročenka Urška Žigart. Luka Mezgec je javno namignil, da bi morali na zvezi storiti vse, da bi bil Pogačar v Parizu. Pa četudi bi to vplivalo tudi na sestavo ženske reprezentance.
Kdo je potemtakem kriv, da ga ni? Nihče in vsi. KZS je na enem najpomembnejših izpitov v štirih letih družno pogrnila na celi črti. Sedi, cvek. Pomanjkanje komunikacije, pomanjkanje volje, pomanjkanje vizije … Najbrž vsega po malem. Ni bilo nekoga, ki bi udaril po mizi. Ko je Pogačar sporočil svojo odločitev in so se začela preigravanja prek medijev, pa je bilo že prepozno. Da se bo kdo zdaj posul s pepelom, ne gre pričakovati. Selektor ženske reprezentance Gorazd Penko je opravljal svoje delo in izbral. Ali ima čisto oziroma mirno vest, ve le on sam. Urška Pintar mu s svojimi predstavami zagotovo ni naredila usluge oziroma ni upravičila zaupanja. V kronometru je prehitela štiri tekmice, na cestni dirki, ki je bil njen glavni cilj, je bila 59. Ali bi njena soimenjakinja Žigartova posegla više, nikoli ne bomo izvedeli. Kot nikoli ne bomo izvedeli kako visoko bi lahko v soboto posegel Pogačar. Brez njega je bilo osmo mesto Syuka maksimum.
Ne vem, ali si je Pogačar ogledal spektakularno sobotno dirko, ki je ob ceste privabila bojda kar pol milijona ljudi. Če jo je, so ga bržkone zasrbele noge. Tovrstni spektakel, ki je bil najboljša možna reklama, razglednica za kolesarstvo, nikakor ne bi smel miniti brez najboljšega kolesarja na svetu. Priložnost zamujena pa ... Daleč je Los Angeles in leto 2028.
