Glosa: Endricka prepričal vijoličasti DNK, poskušal bo razdreti pogodbo z Realom

Marko Šuler je v svojih javnih nastopih ničkolikokrat poudaril, da so zdaj drugi časi. Da ima Maribor zdaj v slovenskem nogometnem prostoru konkurenco, da zdaj lahko tudi drugi klubi (beri: Celje in Olimpija) zapravljajo za prestope nogometašev in jim ponujajo velike plače. Po njegovih zatrdilih veliko večje plače, čeprav je denimo Ishaq Rafiu plačan približno toliko kot kapetan Ljubljančanov in slovenski reprezentant Timi Max Elšnik.

A pustimo to. Ti drugi časi seveda zahtevajo tudi drugačne, bolj inovativne pristope pri zagotavljanju vnovične prevlade v slovenskem klubskem nogometu. In športni direktor Maribora ter njegov pomočnik sta prišla na zares briljantno idejo, ki sta jo v zadnjih dneh tudi udejanjila. Samo po sebi se seveda poraja vprašanje, kako je mogoče, da tako velik nogometni um, kot je Zlatko Zahović, ki nekako velja za najboljšega slovenskega funkcionarja vseh časov – pa ne zgolj v nogometu –, na to nikoli ni niti pomislil, kaj šele uresničil velike domislice dvojca Šuler-Tavares. Hja, če bi jo, potem Zahović svojega Maribora verjetno ne bi pripeljal zgolj do skupinskega dela lige prvakov, temveč bi v najelitnejšem svetovnem klubskem tekmovanju tudi prezimil. In potem … Saj veste, kako je s tekmami na izpadanje …

Kakorkoli že, Zahovićeva velika napaka je bila, da ni nikoli niti pomislil, da bi se v iskanju velikih nogometnih talentov odpravil v Brazilijo. Šuler in Tavares sta to storila. In za nameček (v nasprotju z Zahovićem, ki je v Ljudskem vrtu deloval v času debelih krav, ko je bilo denarja na pretek in nobene konkurence, tako da bi si ZZ Top za pot v Rio de Janeiro lahko privoščil celo zasebno letalo) je zdajšnji športni direktor Maribora skupaj s svojim pomočnikom v Brazilijo letel v ekonomskem razredu. Saj veste, drugi časi, denarja več ni toliko … Za zdaj! Kmalu bo drugače; za to je poskrbel izlet v Južno Ameriko! Pardon, plodno popotovanje v Brazilijo.

Vsaka šola nekaj stane
Poteza Šulerja in Tavaresa je seveda logična. Potem ko si je zlati funkcionarski dvojec že pokoril črno celino in iz Nigerije pripeljal reprezentanta, dolgo pričakovanega nigerijskega princa Ishaqa Rafiuja, ki bo zdaj zdaj eksplodiral v vijoličastem dresu in dokazal, zakaj so mu agenti upravičeno kupili nastope za nigerijsko reprezentanco, je zdaj na vrsti Brazilija. Neusahljiv vir nogometnih talentov. Država, ki je nogometu dala Peleja. Garrincho. Zica. Ronalda. Ronaldinha. In Marcosa Tavaresa. Vsi največji klubi igrajo na brazilski pogon. Real Madrid ima Rodryga, Viniciusa, tudi Militaa, Barcelona ima Raphinho, Arsenal ima tri Gabriele, Jesusa, Martinellija in Magalhaesa, celo velikan iz Savdske Arabije, Al Hilal, si je omislil Neymarja. In Maribor, kot z naskokom največji slovenski klub, seveda mora razmišljati tako kot drugi velikani svetovnega nogometa.

Če ste v zadnjih dneh spremljali zgolj Instagram profil Marcosa Tavaresa, ste verjetno pomislili, da je nekdanji napadalec skupaj s svojim sopotnikom le kot turist obiskal nekaj svojih nekdanjih klubov in nekaj družinskih članov ter odšel na nekaj duhovnih dogodkov, na katerih je celo predaval o veri, a resnično ni tako. Razlog, da je nekdanja mariborska devetica objavljala zgolj družinske fotografije in videoposnetke z odrov, na katerih je govoril, se skriva v dobro premišljenem načrtu. Nekoč se je bojda zgodilo, da je Marko Šuler Željka Filipovića, svojega nekdanjega soigralca, zdaj pa pomočnika glavnega trenerja, na eni od tekem, ki sta si jih ogledala skupaj, opozoril na zanimivega nogometaša. Na glas, naivno. Zgolj kakšnih pet stolov stran je namreč sedel eden od predstavnikov Olimpije, ki je slišal Šulerjeve besede in Mariboru pred nosom speljal veliko okrepitev. Nogometaša, ki še zdaj igra za Ljubljančane! Vsaka šola nekaj stane, pravijo, in naveza Šuler-Tavares se je naučila, da nikakor ne sme objavljati posnetkov in slik, povezanih z nogometom, zaradi katerega sta v Brazilijo pravzaprav odšla.

Šuler je ceno nekoliko spustil
Dobro, nekaj nogometnih fotografij je Tavares vendarle objavil. Fotografiran je z najrazličnejšimi funkcionarji največjih brazilskih klubov. Če nič drugega, sta športni direktor in njegov pomočnik vijoličasto ime popeljala v vse brazilske velikane, katerih pisarne bodo od zdaj naprej krasili mariborski dresi, šali in zastavice. Po naših zanesljivih informacijah sta Šuler in Tavares tudi že sklenila prvi posel, in sicer sta Mariboru zagotovila storitve brazilskega čudežnega dečka Endricka. Resda je slednji že podpisal predpogodbo z Realom iz Madrida, a ko je slišal Šulerja govoriti o mariborskem DNK, za Endricka dvomov ni bilo več: Z Madridčani bo v naslednjih tednih poskušal prekiniti pogodbo, naslednje poletje, ko bo dopolnil 18 let, pa se bo preselil v Ljudski vrt.

Real je za Endricka bojda plačal odškodnino v višini 60 milijonov evrov, a Šuler, znan kot odličen pogajalec, je ceno nekoliko spustil. Ob tem pa se je s Palmeirasom bojda dogovoril, da lahko odškodnino plača v naslednjih petih letih. V tem času računa, da bo Maribor vsaj štirikrat igral v ligi prvakov, vsaj 20 milijonov pa naj bi vijoličasti dobili od prodaje nigerijskega dragulja Rafiuja, čeprav Šuler računa na pomoč Josipa Iličića, ki bi lahko s svojimi povezavami v Italiji ceno dvignil na 30. Endricku sicer ni bilo všeč, da je njegova najljubša številka 9 v Mariboru upokojena, toda hitro je razumel, da je Marcos Tavares pač takšna legenda v mestu ob Dravi, da po njem te številke ne more nositi nihče več. Mu je pa Šuler obljubil, da bo lahko na dresu nosil vsaj svoje ime, Endrick, kar je za zdaj po pravilih NZS bojda prepovedano, zato mora imeti celjski Edmilson na dresu napisano Filho. Birokrati NZS sicer delajo počasi, toda do naslednjega julija bi ta neumnost vendarle morala biti odpravljena in tako bo Endrick v Mariboru lahko Endrick, ne pa Sousa.

Dva Tavaresova nečaka kot okrepitvi
Ker je čas debelih krav že zdavnaj mimo, je Tavares obisk Brazilije izkoristil, da združi prijetno s koristnim. Na številnih duhovnih predavanjih je denimo uspel prepričati Marka Šulerja, da si znova pusti dolge lase in malce bolj bujno brado. Jezus je pot. Obisk pri družini pa je izkoristil, da podpiše pogodbo z dvema svojima nečakoma. Ker se v Mariboru vprašanj o tem, koliko let šteje Tavares, pač ne postavlja, tako kot se ne sprašuje za leta ali kilograme žensk, je sicer nejasno, koliko let štejeta Tavaresova nečaka, a po videzu bi jima prisodili nekje med 20 in 35 let. Torej v pravih nogometnih letih. Kot nam je uspelo izvedeti, je Šuler ta dva prestopa »požegnal«, ne da bi Tavaresova nečaka dejansko videl igrati, a kot je poudaril Korošec, ostajajo še tri tribune Ljudskega vrta brez imena. In če je zahodna rezervirana za Marcosa Tavaresa, vzhodna pa za Marcosa Tavaresa mlajšega, bi bilo zares neumno, če ne bi bili še severna in južna poimenovani po dveh Tavaresih. Športni direktor Maribora je sicer razmišljal tudi »out of the box«, zunaj okvirov, kot radi rečemo, poskušal v klub privabiti centra Real Madrida Walterja 'Eddyja' Tavaresa, toda na koncu je ugotovil, da bi bil Florentino Perez preveč jezen, če bi mu po Endricku speljal še prvega centra košarkarske ekipe.

Ob obisku družine je Marcos Tavares dobil še eno poslovno idejo. Njegova mama mu je končno uspela dopovedati, da je »Tapas«, ki ga je odprl v Mariboru, neslavno propadel zato, ker je ponujal špansko hrano. Zdaj bo Tavares odprl pravo brazilsko restavracijo, kot šefico kuhinje pa bo zaposlil Endrickovo mamo. Šuler je namreč staršema brazilskega čudežnega dečka obljubil službo v obljubljeni deželi Sloveniji. Endrickov oče bo postal pomočnik Anteja Šimundže, saj ima mariborski strateg tako ali tako premalo pomočnikov glede na veličino kluba, kakršen je Maribor.

Po vrnitvi v drugo največje mesto v Sloveniji sta Šuler in Tavares že začela snovati načrt za novo službeno pot. V letu 2024 namreč potujeta v Argentino, tam naj bi prav tako imeli nogometnih talentov za izvoz. Bojda je nekoč od tam Barcelona pripeljala nekega dečka, ki je potem postal najboljši nogometaš vseh časov …