Ko so tam nekje sredi letošnje pomladi govorice postale meso in je bilo jasno, da se odgovorni pri Olimpiji zelo resno spogledujejo z zamislijo o skrajno tesnem sodelovanju z zagrebškim Medveščakom, se mi je stemnilo pred očmi. V taistih očeh je bilo namreč tako kot v slehernem čutilu na sončni strani Alp to sodelovanje bogokletno in je še najbolj spominjalo na prodajanje duše hudiču.
Z vsem dolžnim spoštovanjem do spoštovanja vsekakor vrednega kluba iz hrvaške prestolnice je bil edini logičen okus v ustih povprečnega slovenskega hokejskega navdušenca (kaj šele navijača Olimpije) tisti okus, ki ga pusti figurativno klicanje jelenov po prekrokani noči. Da bi zmaji postali medvedja filiala s skupnim sedežem v Zagrebu, se je zdelo nekaj takega, kot da bi na kak hribček nad glavnim mestom naše južne soseščine po delih znosili Ljubljanski grad.
Če je k temu kdo dodal še možnost, da bi se novonastala tvorba dejansko imenovala Olimpija Zagreb, pa smo kljub zagotovilom, da bi svoje tekme še vedno igrala pod Rožnikom, vsi skupaj še v toliko večji meri prepoznali ubijalskega stvora, s katerim nismo želeli imeti opravka. Kot rečeno, na prvo žogo. Oziroma v tem primeru na prvi plošček.
Nato pa sem okus v ustih poplaknil, zavreta kri se mi je ohladila in začel sem razmišljati. Takoj mi je bilo jasno, da ne bi šlo za klasičen primer prevzema, kakršne poznam z največjih nogometnih odrov in s katerimi so se navijači prej ali slej sprijaznili ali so nad njimi danes celo navdušeni. Nekakšen neuraden sedež Paris Saint Germaina je v katarski Dohi, a je ob številnih zvezdnikih v moštvu in po dveh zaporednih naslovih državnih prvakov tudi najbolj zagrizenim francoskim tradicionalistom vseeno.
Kot je vseeno tudi najbolj zagrizenim tradicionalistom v sinje modri polovici Manchestra, potem ko je klub z neuradnim sedežem v emiratskem Abu Dabiju preteklo pomlad s še večjim številom igralcev največjega svetovnega formata proslavil drugi angleški naslov v zadnjih treh sezonah.
Vedel sem, da Zagreb ni ne Doha ne Abu Dabi in da je eno ali drugo še toliko manj v zelo specifičnem razmerju z Ljubljano ter Slovenijo nasploh. Tu gre za globlje stvari, tu gre za zgodovinska rivalstva, za nameček pa bi tedaj predstavljeno sodelovanje prineslo izrazito podrejenost, o kakršni v arabskih nogometnih primerih ni ne duha ne sluha.
Olimpija ne bi postala superzvezdniška zasedba v zagrebški lasti, temveč bi bila kot nekakšna rezervna ekipa Medveščaka nekaj povsem drugega, povsem drugačnega. Bila bi nekaj, ob čemer so mnogi v našem glavnem mestu (in širše) na glas govorili o nedopustnosti, pred katero so bili pripravljeni dati prednost čemurkoli.
Pa so s tem resnično mislili, da bi jim bilo ljubše karkoli drugega? Čisto zares karkoli? Tudi najbolj črn scenarij? Hkrati z zavedanjem čustvenih razsežnosti sodelovanja te vrste in predvsem na tej osi sem se dobro zavedal tudi, da je bil ljubljanski klub v izredno težkem položaju in da je šlo v marsikaterem pogledu za njegov obstoj. Kadar se rešuje življenje, pa tudi grozljiva amputacija noge lahko postane pravcati božji dar. Pravzaprav to lahko postane celo amputacija obeh nog, če se z metaforo še nekoliko bolj približam ekstremnim čustvom, ki so tedaj preplavila velik del slovenskih hokejskih krogov.
Ko sem prišel do tega spoznanja in ko se nisem mogel znebiti občutka, da dejansko gre za reševanje ljubljanskega ter v veliki meri tudi slovenskega klubskega hokeja, pa ustvarjanju stvora sicer še nisem bil naklonjen, a sem ga začel postavljati pred popolni potop.
"Če je to edina rešitev, sem jo pripravljen sprejeti," sem večkrat dejal in si nakopal nemalo mrkih pogledov, zaničevalnega zmajevanja z glavami ter priložnostnih kletvic. "Če je to edina pot, sem pripravljen iti po njej," sem vsemu temu navkljub še dodajal, a bil hkrati zelo vesel, ko so me nekaj dni pozneje začeli prepričevati, da nimamo na voljo zgolj izbire med stvorom in potopom, temveč da obstaja tudi nekaj tretjega. Kaj vesel, bil sem navdušen in o zagrebškem scenariju sploh nisem več razmišljal. Mi je pa bilo kristalno jasno, da se ga bom spomnil, če se bo tretja pot izkazala za utvaro.
Danes se ga spominjam, danes ga ne morem spraviti iz glave, danes si ga celo želim, kolikor si je kaj tako grdega in slabega sploh mogoče želeti. Nikar tega mnenja in te želje ne pripisujte časniku, za katerega delam, kajti oba sta povsem moja in večina sodelavcev se z njima ne strinja, nekateri ju za svoja ne bi vzeli niti v blodnjah.
Tako kot verjetno mnogi med vami. Bržkone ste ob teh besedah nekateri celo besni, toda preden v tem besu odrinete bodisi tiskano bodisi digitalno obliko tega zapisa, se vendarle zamislite. Morda ste besni name, a kljub temu spadate med tiste, ki so po katastrofalni lanski sezoni in še bolj katastrofalnem uvodu v letošnjo prenehali zahajati v Halo Tivoli.
Morda ste besni name, a ste kljub temu iz hokejskih navdušencev, ki ste si tako kot jaz z največjim veseljem ogledali tri nastope Olimpije v ligi EBEL na teden, postali povsem pasivni ljubitelji najhitrejše moštvene igre, ki si tako kot jaz ne pogledate niti ene tekme na sezono. Zvečer ali celo naslednje jutro pač preverite izid, pa čeprav dobro veste, kaj boste videli.
In ob tem vsakič znova zgroženi odmahnete z roko ter si rečete: "Bi sploh lahko bilo še slabše?" Naj vam odgovorim; lahko bi bilo. A le v primeru, da bi si drsalke obul jaz, povabil nekaj svojih prijateljev z lokalnega (vedno redkeje) zamrznjenega ribnika in se lastnoročno lotil Dunajčanov ali Celovčanov.
Če ta groteskno nerealen scenarij odmislimo, pa odgovor kajpak ni pritrdilen. V tekmovalnem pogledu v nobenem primeru ne bi moglo biti slabše od tega, kar spremljamo trenutno in kar je aktualna realnost ljubljanskega hokeja. Zagrebška rešitev bi torej lahko bila le boljša.
Je kljub temu ne bi hoteli za nobeno ceno? Vas rezultati Olimpije sploh ne bi več zanimali in vas v dvorano ne bi bilo mogoče spraviti niti s strelskim vodom? Morda. Kaj pa če zagrebška rešitev ne bi bila le boljša, temveč precej boljša? Kaj če bi bila z njo namesto vloge "kante" za nabijanje in gnitja na zadnjem mestu Olimpijina realnost lepe tekme, dobre predstave in položaj tik pod vrhom lestvice? Bi bojkotirali tudi v tem primeru in bi bila Hala Tivoli prazna?
Naj vam povem, kakšen je odgovor na to vprašanje v mojih očeh. Najprej bi vas bilo res malo, a vprašanje je, ali manj kot zdaj, ko se je celo najbolj zvesto občinstvo na slovenski športni sceni skrčilo na skorajda zanemarljivo peščico. Nato bi za izjemne predstave slišali, kakšno bi si ogledali po televiziji in sčasoma bi vas premamilo.
Ker to bi bila še vedno Ljubljana, to bi bil še vedno hokej, to bi bila še vedno Hala Tivoli. Bilo bi vas vse več, in če bi bila nekega dne na sporedu tretja tekma polfinala končnice, bi bili kar naenkrat tam skorajda vsi. Ker Ljubljana potrebuje hokej. Ker Ljubljana potrebuje hokej, kakršnega si zasluži. Ker tak hokej potrebuje Slovenija. Ker tak hokej potrebujete vi.
In če bi ga dobili, mu po tej mizeriji, s katero vas mučijo zdaj, ne bi obrnili hrbta. Po mojem mnenju mu ga ne bi mogli. Pa čeprav bi vam ga v najslabšem primeru postregla Olimpija Zagreb.
