Gogi ni Kopi. Niti približno!

Profesionalnost gor ali dol, zavedajoč se spolzkosti tal, poplave mogočih interpretacij in neizbežnih obtožb, sem se zelo resno spogledoval s tem, da bi pogledal stran, pogoltnil kepo v požiralniku in bil tiho. Tako kot so, o čemer sem trdno prepričan, storili mnogi. Vsi tisti novinarji, komentatorji, analitiki, strokovnjaki in navijači, ki so zagotovo nekaj začutili in nekaj spoznali, a tega niso izrekli ali zapisali; vsaj ne v tako jasni in obsežni obliki, da bi prišlo do izraza. Vsi tisti, ki se niso mogli znebiti občutka, da bi z izpostavljanjem očitnega igrali vlogo nekakšnega vojnega poročevalca, ki s svojim delom zavestno škoduje svoji vojski, svojemu narodu in svoji državi.

Da, med drugim sem čutil tudi to in občutki so bili tako zelo močni, da sem spoznanje, ki je kar kričalo po ubeseditvi, nekajkrat lično zložil ter pospravil v predal. Toda nekaj prespanih noči, skupek tekem po izpadu naše reprezentance s turnirja v Španiji, individualne predstave nekaterih drugih zvezdnikov prvenstva, veliko razmišljanja in zmaga moči želje povedati svoje nad potrebo zamolčati nekaj neprijetnega so ga dokončno vrnili na mizo. Namreč spoznanje, da naš najboljši košarkar Goran Dragić ni tisto, za kar sem ga imel in za kar ga je imel tudi marsikdo drug. Spoznanje v posmeh tipično ameriškim zapisom o domnevno enem najboljših igralcev na prvenstvu, ki so v teh dneh obkrožili Slovenijo in so zagotovo prišli izpod peres ljudi, ki nastopov naše izbrane vrste sploh niso spremljali.

Zanimivo je, da sem bil sklepu, da bo zadeva ostala v predalu, najbližje tik pred tem, ko sem se jo odločil dokončno potegniti iz njega. Nekaj podobnega kot bolnik, ki se mu stanje dodatno poslabša, tik preden gre skokovito na bolje. Bila je sobota zvečer in v nekem trenutku sem se počutil tako zelo tipično slovensko. Litva je izgubila srečanje za tretje mesto in prvič po porazu slovenske reprezentance proti tej izbrani vrsti se mi je zazdelo, kot da zaradi njega nismo ostali brez odličja. Za delček sekunde sem bil celo hvaležen Francozom, da so opravili s slovenskimi krvniki, in v taistem delčku sekunde se je moje veliko razočaranje ob nič kaj junaškem dosežku Slovenije zmanjšalo na povsem znosno raven. Nato pa je kot cunami vame butnila ugotovitev, da se v paradoksu vseh paradoksov utegnem spremeniti v tisti tip slovenskega spremljevalca prvenstva, ki sem ga ves čas tekmovanja tako zelo preziral.

V tistem delčku sekunde nisem bil nič boljši od vseh, ki so izvajali patetični besedni masaker nad Avstralci, in od njihovih absurdnih kolegov, ki so proslavljali zmago Turčije nad košarkarji iz dežele tam spodaj, kot bi šlo za zmago slovenske reprezentance. Francoski uspeh na tekmi za tretje mesto ni smel spremeniti ničesar in na koncu tudi ni spremenil: ne v zvezi z neuspehom slovenske reprezentance, ki je skrajno nespretno obrnila hrbet ponujenemu zgodovinskemu odličju, ne v zvezi s šokantno preslabim prispevkom človeka, od katerega sem pričakoval nekaj povsem drugega in od katerega ste – pa če ste si to pripravljeni priznati ali ne – nekaj povsem drugega pričakovali tudi vi. Prebral sem nekaj bolj kot ne namigovanj na to, da Goran vedno bolj spominja na enega tistih klasičnih igralcev iz lige NBA, ki jim odgovarja zelo specifičen slog igre na mnogih tekmah rednega dela, in da je nanj bolj kot kadarkoli spominjal na tem prvenstvu. Šel bom še korak dlje.

Ne le da spominja, Goran v mojih očeh je tak igralec. Zgolj spominjal me je med lanskim evropskim prvenstvom v Sloveniji, ko se je v ključnih trenutkih nemalokrat zaletaval v postavljene obrambe, iskal navdih in improvizacijo namesto premišljenosti in organizacije ter svojo ekipo prepogosto puščal na cedilu. Bolj kot kadarkoli v četrtfinalu proti Franciji, ko mu tedanji selektor Božidar Maljković vsekakor ni naredil usluge, a je bil za neuspeh v obrambi proti Tonyju Parkerju in za polom v napadu proti Nicolasu Batumu v veliki meri kriv tudi sam.

Prvi med samooklicanimi junaki je bil hkrati prvi med krivci za velik neuspeh, ki si ga večina še zdaj ni pripravljena priznati. Toda le kdo ne bi tedanjega vtisa postavil na stran ob novicah, ki so nato več mesecev prihajale z druge strani velike luže. Sanjske predstave, ogromno število točk, ameriški hvalospevi; domači EuroBasket je bil vedno bolj videti kot spodrsljaj na poti košarkarja svetovnega formata.

In tam nekje okrog Goranovega imenovanja v tretjo najboljšo peterko najmočnejše lige na svetu se je zazdelo, da bi ta format lahko bil celo največji in da je Slovenija na globalni športni ravni dobila še enega Anžeta Kopitarja. Čeprav nisem bil prepričan, da se je to zgodilo, sem bil na neki točki temu prepričanju zelo blizu. Danes pa sem od njega zelo oddaljen. Še več, na tej oddaljenosti sem dosegel točko nekega drugega prepričanja. Naj se razumemo, gre za tehnično neskončno podkovanega košarkarja, pravega virtuoza, ki v tem pogledu zaostaja za malokom in na katerega smo lahko zelo ponosni. Toda gledano v celoti je Goran božji dar predvsem za svoj Phoenix in za njegovo igro nekontroliranega dirjanja po igrišču. Za drugačne ekipe in v drugačnih okoljih je te vrste dar v precej manjši meri ali sploh ne; pri čemer slovenska izbrana vrsta nedvomno je drugačna ekipa, njeni nastopi na velikih tekmovanjih pa nedvomno so drugačno okolje.

Priljubljeni Gogi je bil rojen za hiter tempo, takojšnje zaključevanje napadov, malce (ali precej) manj pozorne obrambe in za okoliščine, v katerih ena tekma (kaj šele en napad) ne odloča tako zelo veliko. Če nekoliko pretiravam, je bil rojen za šov, v katerem gledalci ob izidu 110:120 niso kaj dosti manj navdušeni kot ob izidu 120:110 in v katerem kombinacija tehnike ter improvizacije skrbi za spektakel, čudovite poteze, navdušujočo statistiko. Ko se obrambe strnejo, ko se začne igrati za vsak koš in ko obe ekipi zelo pozorno razmišljata o vsaki žogi, pa postane jasno, da se ne moremo pohvaliti z enim od najboljših. Nismo ga imeli na nesrečni tekmi z Litvo, ko je Goranova igra tako zelo zaostajala za igro največjih mojstrov težkih obračunov, odločilnih trenutkov in ključnih žog. In ko si je s spletnim izpadom ter z vidno živčnostjo na temo avstralskih igric privoščil še nekaj, čemur se pravi šampioni največjega formata ne bi niti približali.

Nismo ga imeli v osmini finala proti Dominikanski republiki, ko je deloval podobno brezglavo in ko so ekipo reševali drugi. In nismo ga imeli na celotnem turnirju, na katerem je še najbolj izstopal z zaletavostjo ter nervozo in po katerem ga ob bok našemu najboljšemu športniku, dvakratnemu dobitniku Stanleyjevega pokala in mirnemu velemojstru za najtežje trenutke lahko postavljajo le najbolj zaslepljeni oboževalci. Primerjava med športoma in med obema reprezentancama na tem mestu sploh ni pomembna. Pomembna je primerjava med dejstvoma, da je Kopi v najtežjih, najbolj kočljivih in najbolj odgovornih trenutkih še boljši kot sicer in spada med peščico največjih hokejskih mojstrov na svetu, medtem ko si v Goranovem primeru objektiven človek lahko le želi, da bi njegovo nalogo za dobro reprezentance opravil kdo iz elitne skupine najboljših svetovnih košarkarjev, od katere je kar precej oddaljen.