Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
18. 06. 2014 · 12:00
09. 08. 2017 · 09:54
Deli članek:

Na aveniji spominov

vszi

Ura je bila neprimerna, pozna za potikanje po brazilskih mestih in prepozna, da bi to potikanje obrodilo sadove v podobi jutranjih zgodb v vašem in našem časniku.

Tekme je bilo konec ob devetih po tukajšnjem času, kar je skrajna meja za relativno varno pot od stadiona do avtoceste, in ob dveh zjutraj po vašem, kar je precej prek skrajne meje za oddajo materiala v tiskarno. V takih okoliščinah bi me na predvečer poti v Fortalezo, kjer sem sinoči spremljal nastop domače izbrane vrste, k precejšnjemu ovinku, ki ga je zahteval skok v Natal, pripravil le kakšen zares velik derbi. Saj veste, katera od tekem, ki jih človek ne zamudi za nič na svetu in ki so vredne tveganja na mestnih ulicah, nekaj uric več na cesti ter delovne improvizacije. A zakaj sem potemtakem vseeno odšel v Natal, pa čeprav se tamkajšnji ponedeljkov spored v kategorijo derbijev ni mogel uvrstiti po nobenem kriteriju? Zaradi tekme Združene države Amerike - Gana, ki je v moji nekoliko premaknjeni glavi zbudila občutek, da jo preprosto moram videti, da jo preprosto moram doživeti. Sliši se absurdno in do neke mere nedvomno tudi je. Toda v Natal me je vleklo kot že dolgo nikamor in kot že dolgo ničemur sem želel prisostvovati obračunu dveh reprezentanc, na kateri me vežejo tako zelo posebni spomini. Nikakor ne zgolj lepi, tako in drugače se je v Južni Afriki dogajalo tudi marsikaj mučnega. Toda naj bodo čustva pozitivna ali negativna, tista ekstremna na človeku vedno pustijo najgloblji pečat in večina mojih najmočnejših je bila pred štirimi leti povezana prav z Združenimi državami Amerike in Gano. Ne s polfinalom v nepozabnem Cape Townu, ne s finalom v Johannesburgu in s španskim slavjem ter tudi ne neposredno z nastopi slovenske izbrane vrste. Da, z reprezentancama Združenih držav Amerike in Gane, ki sta se na tem prvenstvu kot nalašč pomerili v prvem krogu ter za nameček v bližini moje baze, iz katere obdelujem prizorišča na brazilskem severozahodu.

Dogovorjeni smo bili, da se dobimo v Johannesburgu in nato skupaj odidemo v Rustenburg, kjer bi se Slovenija na zgodovinskem srečanju osmine finala pomerila prav z Gano. Ne brez možnosti za napredovanje med osem najboljših reprezentanc sveta, da bi bila stvar še toliko lepša. Moja kolega sta pred štirimi leti odšla z našimi nogometaši v Port Elizabeth na obračun z Anglijo, jaz sem se odpeljal v Pretorio na srečanje ZDA - Alžirija, taisti večer pa bi se morali srečati v johannesburški bazi. A se nismo. Čeprav je Slovenija proti Angliji doživela poraz, je vse kazalo na to, da se bomo. A se nismo. Skupaj smo prek medmrežja odštevali sekunde, ki bi potrdile, da se zvečer vidimo. A se nismo. Vedno znova se vračam k tisti 94. minuti, v kateri je Landon Donovan v osmino finala na slovenski račun odpeljal ZDA in ki nedvomno predstavlja enega najmočnejših, če ne kar čustveno najmočnejše doživetje v moji karieri. Američani so se veselili, jaz pa sem se na taistem ekranu, na katerem smo kako minuto prej delali načrte, poslavljal. Odšla sta domov, in namesto da bi skupaj z njima nekaj dni pozneje gledal osmino finala Slovenija - Gana, sem sam gledal srečanje ... Tako je, Gana - ZDA. Zelo čustveno, nepozabno in v vseh pogledih vredno ponedeljkovega podoživljanja. A to še ni vse. Če so me Američani pred štirimi leti obdarili z najbolj ekstremno negativnimi čustvi in če je bila osmina finala nekako nadrealistična, so Ganci po uvrstitvi v osmino finala poskrbeli za še en, precej drugačen ekstrem. Zanje je imel približno tak predznak kot zame Pretoria, sam pa sem kot nevtralni gledalec njihov četrtfinalni nastop v Johannesburgu kajpak videl z drugačnimi očmi. Vsakdo ima svoj naj trenutek z velikih tekmovanj in moj je vsekakor prisostvovanje tedanji 121. minuti, v kateri je urugvajski zvezdnik Luis Suarez z roko preprečil zadetek za zgodovinski afriški polfinale in v kateri Asamoah Gyan nato tega zadetka ni uspel doseči iz enajstmetrovke ter je Urugvaju omogočil slavje po strelih z bele točke. Neverjetno, nepozabno, tako zelo nogometno. In ko vse to seštejete, vam je morda jasno, zakaj je nisem mogel zamuditi. Zakaj sem tekmo, ki se je v nasprotju s tisto v Rustenburgu končala z zmago ZDA, preprosto moral videti, čutiti, doživeti. In zakaj sem vesel, da sem jo.