Visoko nad glavo, kljub nedvomno ogromni izčrpanosti, brez težav. Skoraj 16 kilogramov težak predmet je bil v njegovih rokah videti peresno lahek.
Ko sva pred dvema letoma po tisti prvi magični, neprespani spomladanski poti na vrh hokejskega sveta klepetala, sem ga vprašala, če mogoče vsaj približno ve, kolikokrat ga je dvignil nad glavo. Po krajšem razmisleku je zmajal z glavo in z nasmehom dejal, da nima pojma, a velikokrat. Zdaj je začel znova in mogoče je ravno zaradi te pogoste vaje izpred dveh let v petek tega dvignil s še vedno od adrenalina tresočimi rokami, a bolj prepričan vase, z manj strahospoštovanja kot v prvo, ko je bržčas pazil, da mu ja ne bi zaradi vzhičenosti padel iz rok. Prvič je vendarle prvič.
Spet smo ponosni. Nekateri kar pokamo od ponosa zaradi prvega športnika in ambasadorja Slovenije, ki je zame že več let brez prave konkurence. Marsikdo bi mi dejal, da nanj gledam preveč subjektivno. Priznam, hokej je navsezadnje svet, ki ga redkokdaj zapuščam, kriv je moj poklic, ki to ni, temveč je marsikomu nedojemljiv način življenja.
Že več kot dobro desetletje je hokej mogoče res celo rdeča nit mojega življenja, tako poklicno, še prej zasebno. Ta sijajna igra me je že pred mojo novinarsko potjo zasvojila v tolikšni meri, da nisem ostala le ob »bandi«, in tako sem v določeni meri, vsekakor ne taki kot profesionalci, sem spoznala »živalski« napor, ki ga hokej prinaša.
Zato mi je trenutno najbolj nedojemljivo to, kako Anže te dni po tolikih bojih sploh še fizično deluje. Naš dragulj je v osmih mesecih odigral pet tekem v pripravljalnem obdobju, 82 v rednem delu, pet na olimpijskih igrah in 26 v končnici. 118 tekem. Na najvišji možni ravni in v ubijalskemu ritmu. Vsakič pod pritiskom igranja v prvem napadu, kjer se bori le z najsijajnejšimi iz tega sveta. Z minutažo, ki ji lahko sledi le en napadalec, s točkovnim izkupičkom, ki ga v končnici nihče ni presegel. Brutalno. Kako mu to uspeva, mi nikoli ne bo čisto jasno.
Bil je eden od favoritov za MVP končnice, a nagrade ni prejel. Zame nedopustno, še zdaj ne morem doumeti, kako so ga severnoameriški kolegi zaobšli, a hkrati sem prepričana, da ga naslednjič ne bodo. Da, odkrito računam, da druga "kanta" zanj ne bo hkrati zadnja, in vse do te naslednje bo v mojih očeh veljal kot resnični MVP 2014, igralec, ki si ga prav vsi želijo imeti ob strani, ko stopijo na led, in tisti, ki se mu tekmeci želijo izogniti. Junak v dobesednem pomenu, heroj, po katerem ljudje poimenujejo svoje otroke, in, pazite, to ne samo v Sloveniji, temveč že tudi v Ameriki. Dva tedna stara dojenčica Anzea je le ena, katere starši na Hrušičana gledajo enako kot jaz. Pa vem, da nismo edini.
