Odejo bi pa vseeno

Celo za človeka, ki vedno nosi dolge hlače, ki ima vedno pri roki (za vsak primer) majico z dolgimi rokavi in ki o ogrevanju začne razmišljati takoj po padcu temperature pod 20 stopinj Celzija. V Manausu bi bilo morda drugače; če bi tam preživel dlje časa in bi bil nastanjen v enem od amazonskih hotelov, bi se mi verjetno prvič v življenju zgodilo, da ponoči ne bi potreboval odeje. Morda bi celo, a tega ne povejte nikomur, spal ob prižgani klimatski napravi, seveda nastavljeni na kakšnih 25 stopinj Celzija in na najnižjo stopnjo pihanja. Manaus je pač toliko drugačen, da bi skoraj zagotovo spremenil tudi mene, pa čeprav to nikakor ne pomeni, da bi se odrekel nočem v pižami. Spal sem že v podobnih (ne tako ekstremnih, a podobnih) podnebjih, pa se razmišljanju o čem takem nisem niti približal, kaj šele da bi se odločil za tako radikalen poseg v prijetnost in udobje. A pustimo zdaj osrčje amazonskega pragozda, ta izkušnja je za menoj in vračam se v vsakodnevnost bivanja na polovici poti med Natalom in Fortalezo. Tudi ti dve mesti sta vse leto zelo vroči, temperature tudi zdaj vsakodnevno dosegajo trideset stopinj, v mojem Mossoru, ki sem ga izbral po natančnem logističnem načrtu in ki je s svojo praktičnostjo navdušil tudi nekatere slovenske novinarske kolege (pa ne le njih, a o tem v naslednjih dneh), pa gredo še malce čez. Mestece (pozor, za brazilske razmere, za slovenske gre za povsem dostojno mesto) ne leži ob morju in ob pripeki nima na voljo hladilnega sistema z imenom Atlantski ocean, toda zame je tako ravno prav, v visokih temperaturah uživam kot bolha v pesjaku in živim ter delam v svojem najljubšem ritmu in najljubši (kolikor v tako nepredvidljivi državi in na tako velikem tekmovanju o njej sploh lahko govorimo) rutini. Vključno s spanjem? No, ne povsem. Mossoro z naglasom na zadnjem o-ju pač ni Manaus, in ko sem moral prvo noč prespati brez omembe vredne odeje (tisto, kar je znamenita francoska veriga postavila v njeno vlogo, se niti ne približa mojim standardom), sem vedel, da tako ne bo šlo naprej.

Gledala me je kot tele v nova vrata. Namreč receptorka, ki jo je doletela čast, da je v hotelu z razponom med 30 in 35 stopinjami zunanje temperature dobila prvo prošnjo za odejo v šestih letih od odprtja. Sto štiriinpetdeset sob, sedem nadstropij, na tisoče gostov, a odeje do prihoda slovenskega novinarja z neizgovorljivim priimkom ni želel še nihče. "Mislim, da eno ali dve pa nekje vendarle imamo. Bom poiskala," je obljubila, potem ko mi je pojasnila vse statistične podatke. A prišla je druga noč, sledila ji je tretja, jaz pa sem se še vedno neuspešno zavijal v tisti nesrečni nadomestek, ki bi ga kdo normalen zbrcal s sebe in pri tem vase usmeril pihanje klimatske naprave. In sem bil spet tam. Na recepciji. V petek zjutraj. Pojasnil sem jim, da me dve noči ne bo in da bo moja soba zgolj v vlogi skrbnice prtljage. Da pa bi, ko se vrnem, vendarle želel imeti odejo. Prosim. Padla je nova obljuba, tokrat obljuba francoskega direktorja hotela, ki je dolga leta služboval v hotelu iste verige v Fortalezi, kjer, kot mi je pojasnil, kljub nekaj stopinjam manj in enaki opremi sobe prav tako nihče nikoli ni prosil za odejo. "Ko se ponovno vidiva v nedeljo zvečer, bova skupaj gledala srečanje Argentine in Bosne in Hercegovine, vaša soba pa bo bogatejša za odejo," je dejal in me pospremil na pot, ki me je vodila najprej v Natal, nato v Foratelzo, od tam v Manaus, nazaj v Fortalezo ter včeraj popoldne proti Mossoru. Ko je nastajal ta zapis, zame najpomembnejšega odgovora še nisem poznal, občutek pa ni bil najboljši. Bil sem prepričan, da bova s Francozom gledala tekmo, toda po dveh nočeh na presenetljivo udobnih brazilskih letalih sem bil glede prihajajočega počitka precej skeptičen. Resda sem se v Manausu dodobra pregrel, toda prepričan sem bil, da to, ko bom utonil v spanec, ne bo igralo nobene vloge. Vseeno bi rad imel odejo. Vedno bolj pa se mi je zdelo, da je hotelska veriga, ki se oglašuje z rešitvijo kakršnekoli težave v 15 minutah in je sicer moja najljubša, naletela na pretrd oreh.