Pa bo, kar pač bo

V mesecih pred zgodovinskim afriškim mundialom je ves svet ogromno govoril o (ne)varnosti države gostiteljice in tako kot ogromna večina obiskovalcev sem tudi sam na jug črne celine odšel s kar največjo osredotočenostjo na to temo. Če odštejem odločenost opraviti svoje delo po najboljših močeh, sem jo postavil na prvo mesto in sem vse podredil želji opraviti s pettedenskim bivanjem v zloglasnem Johannesburgu brez omembe vrednih težav te narave. Po desetih minutah sem bil prepričan, da mi ne bo uspelo. "Verjetno si kje slišal, da je ta država nevarna," me je sam od sebe ogovoril voznik avtobusa, ki me je z letališča peljal proti novinarskemu hotelu v najbolj varnem delu domnevno najbolj nevarnega mesta na svetu. "To sploh ni res. Če boš pazil na svoje stvari, se ti ne bo zgodilo nič. Če boš preprosto nosil torbico na rami, pa ti jo bom seveda vzel. Kaj ni to logično," me je vprašal in v odgovor dobil kimanje, ki ni imelo nič skupnega s tistim, kar sem si mislil v resnici. Tako kot s pravimi občutki ni imel nič skupnega pogumen pogled, ki sem si ga nadel in s katerim sem skušal skriti prepričanje, da se ta zadeva ne bo končala dobro. A se je. Grozljivka je bila na vrsti šele doma, o čemer na tem mestu ne želim izgubljati besed, medtem ko je Južna Afrika minila brez najmanjšega zapleta. Toda, priznam, ob skrajnih varnostnih ukrepih tako organizatorjev kot nas, obiskovalcev. V skladu s pozivi smo prosto gibanje omejili na najbolj nujno, težav nismo iskali nikoli, nikdar in nikjer, ničesar nismo prepuščali naključju. S tem nismo praktično ničesar zamudili, kajti država že sama po sebi deluje na tak način, zato pa bi bila zgodba povsem drugačna, če bi se tako lotil Brazilije.

Statistika pravi, da so brazilska mesta po kriteriju (ne)varnosti praktično izenačena z južnoafriškimi, vendar se vseprisotnost kriminala in nasilja tukaj kaže povsem drugače. Brazilci s to realnostjo preprosto živijo in se bolj kot na ukrepe zanašajo na srečo, s tem pa bi največja južnoameriška država vsakega obiskovalca, ki ne bi ravnal enako, obsodila na to, da bi jo kljub bivanju v njej povsem zamudil. Tega si ne morem, ne smem in nočem dovoliti. Južnoafriške hotele, medijske avtobuse, taksije in točno določena javna zbirališča bodo zato zamenjali najet avtomobil z mojo malenkostjo za volanom, brazilske ceste in ulice ter kraji, ki jih bo sproti prineslo popotovanje med prizorišči. Zase in predvsem za vas bom Brazilijo, njena mesta in prek tega svetovno prvenstvo skušal doživeti na edini sprejemljivi način. Tako kot jo doživljajo in jo bodo doživljali njeni lastni prebivalci ter tako kot jo bodo doživljali številni obiskovalci z vsega sveta. Gre pa za način, ki nikakor ni tako varen, kot bi si želel povprečen prebivalec stare celine. Celo zelo daleč od tega. Brazilija  je nevarna dežela, ki skriva ogromno pasti, zato bo potrebna izjemna pozornost, veliko sreče in tudi nekaj preizkušenih južnoafriških trikov. Nepridipravom je ponovno na voljo privlačna torbica, v kateri so zgolj drobiž in neprivlačni papirji in na voljo jim je neuporaben telefon malce starejšega datuma. Vredne stvari so skrite, kolikor je to pač mogoče, poročni prstan in ura sta ostala doma, plačevanje provizije na bankomatih ima izrazito prednost pred nošenjem večje količine denarja. Pa bo, kar pač bo. Seveda vas bom obveščal sproti, na koncu bomo skupaj potegnili črto, začetek pa je bil bolj obetaven kot v Južni Afriki. No, morda bolj obetaven, morda pa zgolj bolj brazilski in je o tukajšnji (ne)varnosti povedal približno toliko kot brezskrbno obnašanje prebivalcev. "Morda si slišal, da je Brazilija nevarna. To je neumnost. Počneš lahko, karkoli hočeš, pa se ti ne bo zgodilo prav nič. Jamčim," mi je po desetih minutah na tukajšnjih tleh dejal taksist, čigar ime sem si za vsak primer (morda je z jamstvom mislil resno) zapomnil.